Spet je prišel tisti dan v letu. Dan, ko se večina spomni pokojnih sorodnikov in obišče njihove grobove. Dejstvo, da se to zadnje čase precej pozna (poleg nepregledne množice rož, posebno krizantem v trgovinah) tudi v večji gneči na pokopališču, in pogovor, ki sem ga slišala pri zobozdravniku, me je spodbudil k razmisleku. Nekako takole se je slišalo: »Kolikor njo poznam, bova pozno odšli. Veš, ona gre prej še po grobovih.« -»Joj, ja, saj tudi jaz morem it, ampak se mi res ne da. … Sej počasi ne bom več hodila. Če ne grem ostale dni, kaj koristi, če grem enkrat.«
Zase ne morem reči, da sem kdaj zares razmišljala na tak način. Že od kar pomnim, smo vsak prvi november obiskali grobove bližnjih in daljnih sorodnikov. To je nekakšen prvo-novembrski običaj. Grobove, kjer počivajo bližnji sorodniki, smo obiskali in urejali tudi večkrat čez leto, druge pa smo res obiskali samo na ta dan. In obisk teh je vedno vseboval pripovedovanje o življenju pokojnih, najprej seveda kako točno so bili v sorodu z nami in potem pa še kup zgodb o njih, k so jih pripovedovalci bodisi doživeli ali pa slišali pripovedovati o njih. Meni je bilo poslušanje teh zgodb (in urjenje spomina na način »kdo kam paše« in iskanju pravega groba po enem letu) vedno zanimivo in ta dan ni bil zame prav nič naporen, žalosten ali dolgočasen. Odkar je, skorja dve leti nazaj, umrl moj nono (tako rekoč prvi bližnji sorodnik, s katerim sem preživela več časa), skoraj vsak teden, če le utegnem, obiščem njegov grob. Najprej je bil razlog za redno obiskovanje njegovega groba upanje po lažjem in hitrejšem procesu žalovanja, potem želja po vedno vizualno urejenem zadnjem bivališču telesa, kasneje pa je to postal nekakšen običaj, rutina, pa ne zgolj obisk, ki ga je treba odkljukati, ampak proces, ki nekaj da. In sedaj na te stvari gledam drugače. Na začetku sem se v svoji žalosti in neznanih občutkih izgube spraševala, zakaj imam samo jaz, od vseh domačih, potrebo po obiskovanju pokopališča (to mi je dajalo namreč veliko uteho in mir v srcu). Kmalu sem razumela, da vsak žaluje na svoj način. Ampak ne glede na to, kaj še čutimo do pokojnih, dan spomina na mrtve in obisk grobov na ta dan je mnogo več kot lično urejen grob in prižig sveče na njem. Gre za spomin na pokojnika, na njegovo življenje in vse kar nam je dal. In četudi je vsega preveč in ni ne volje ne časa za to, mislim, da je človeško spominjati se umrlih. Pomislimo samo, ali bi želeli, da se nas naši sorodniki in prijatelji spominjajo tudi potem, ko jih ne bomo več prosili za pomoč, klicali »kar tako« ali obiskali za rojstne dneve,... Bi bili veseli, če bomo glavni akterji življenjskih zgodb, ki jih bodo naši zanamci pripovedovali svojim otrokom ali si želimo, da sled za nami popolnoma izgine? In potem tudi - kako želiš, da bi se tebe spominjali, ko ne boš več hodil po tej zemlji? Čeprav se jih spomnimo samo enkrat na leto, pa niti ne nujno s obiskom groba, ampak še bolj pomembno v naših mislih, je vseeno tudi to nekaj in ima smisel. Nosi globoko sporočilo in spolnjuje želje mnogih, in sicer: »da bi ostali v spominu«.
0 Comments
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|