V roke primem telefon, da preverim koliko je ura. Mimogrede ga povežem še z brezžičnim internetnim omrežjem in malce počakam, da se naložijo vsa možna obvestila o sporočilih, objavah in še vsem drugim kar sem zamudila v teh parih urah, ko telefon ni bil moja točka koncentracije.
Najprej odgovorim na sporočila prijateljev. Potem pregledam razne story-jih popolnih tujcev, ki so na trenutke zdijo kot dobri znanci, ljudje o katerim vem veliko, čeprav jih še nikoli nisem zares videla ali v živo spoznala. Pogled mi hitro pritegnejo tudi fotografije, ki jih je nekdo tretji delil; nekdo se potika po Norveški, Baliju ali po kakšen drugem koncu sveta, če želite; spet drugega so med izbiranjem pravega okusa sladoleda slučajno ujeli v popolni portret; tretji je objavil svojega novega hišnega ljubljenčka; četrti pa je ponosen na svoj pridelek, ki je bil sveže nabran na vrtu… Ko se te platforme rahlo naveličam, je se pot povezovanja s svetom seveda nadaljuje na drugi. Tu pogledam nov video, ki ga je včeraj objavila vlogerka, ki ji sledim in ko je tega konec, se mi pojavi na malem ekranu še več videov in seveda me eden od njih pritegne in kliknem nanj. Med gledanjem me telefon prijazno opozori, da mi je prijateljica odpisala in se spet vrnem na odpisovanje. Izmenjava si par sporočil. In med čakanjem na odgovor spet zaidem na neko četrto aplikacijo, kjer objav kar ni konca. In šele nato me prešine ter spet pogledam na uro. »Kaj?! Že toliko časa je minilo?! Ok, to je šlo pa zelo hitro.« se odvrti v moji glavi. Vam je ta občutek znan? Ko se vam zdi, da je v zadnji uri ali dveh minilo le par minut? Meni se to kar pogosto dogaja. Pa ne le ko primem v roke svoj telefon in se zgubim v pregledovanju takšnih ali drugačnih objav. V mislih imam predvsem tisto drugo izgubljanje v času, ki ga imam veliko, veliko raje. To je tisto, ki nastopi, ko počnem stvari, ki so mi res ljube, ki me razveseljujejo in navdihujejo. In poletje je idealen časa za take spremenljive časovne okvire. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da poleti čas že na splošno teče v drugačnem ritmu. Če kdaj, si poleti vzamemo čas za počitnice, oddih, dopust, ko se sprostimo in počnemo stvari, ki so nam všeč. Distanciramo se od vsakodnevnega stresa in se posvetimo stvarem, ki so nam pri srcu. In sama se velikokrat šele takrat, ko odložim telefon in običajno študijsko delo (beri: učenje, predavanja, seminarje, iskanje odgovorov na študijska vprašanja…) na stran, počutim bolj živa, kot bi ponovno vdihnila svež zrak in na polno zadihala. In vsak dan je lahko nova priložnost za dihanje s polnimi pljuči. Priložnost, da se odklopimo od vsega kar nas (nezavedno) veže ter pustimo, da čas steče v svojem ritmu. Priložnost, da odložimo telefone in skrbi. Priložnost, da primemo za knjigo ali spet priključimo šiviljski stroj, zaplešemo, se odpravimo na potep ali pokličemo prijatelja … Priložnost, da spet odkrijemo strast in vdihnemo življenje.
0 Comments
Veliko je filmov posnetih po uspešnih knjižnih predlogah, a le malokrat mi se zgodi, da najprej pogledam film in šele nato preberem knjigo, temu se namreč poskušam izogniti. A pri tej zgodbi je bilo drugače. Film Divja sem si ogledala že nekaj časa nazaj (ne da bi vedela, da knjiga sploh obstaja) in se mi je vtisnil v spomin. Knjigo sem potem večkrat zasledila in se sedaj res odločila, da jo preberem. In navdušila me je še bolj kot film. Divja je knjiga Cheryl Strayed o njeni izkušnji hoje po Pacifiški gorski pešpoti, ki se vije po zahodni strani Združenih držav Amerike od meje s Mehiko do meje s Kanado. Pot niso bili le prehojeni kilometri, ampak hoja po življenju, ranah iz preteklosti in vprašanjih o prihodnosti. Cheryl se je na pot odpravila, ko je ugotovila, da je popolnoma izgubila sebe in smisel življenja. Na poti pa se je našla. Več tisoč prehojenih kilometrov ji je omogočilo, da se je poslovila od starih tegob, težav in ran ter ugotovila, kaj je tisto, kar si želi. Ne le kilometri ampak tudi vsi ljudje, živali, samota, ovinki, notranji boji s telesom in psiho, sneg in vročina so jo pripeljali do konca načrtovane poti in jih omogočili, da je lahko odložila težko breme prejšnjega življenja in začela novo, drugačno življenje. Cheryl spremljamo na pešpoti a je Divja veliko več kot potopis. Beremo njene spomine in vzroke za njeno pot ter spremljamo njeno notranjo preobrazbo. Zanimivo je, kako je iz koraka v korak močnejša in kako lepo se to kaže v besedi in dogodkih. Mislim, da je to pot, ki jo lahko vsak hodi skupaj s Cheryl. Mogoče nimamo težav z izgubljenostjo v sebi takih obsežnosti kot so pestile njo, a vsakdo ima v sebi kakšen predal, v katerem vlada kaos in bi potreboval takšno preizkušnjo. In ni to prva preizkušnja te vrste, veliko je namreč zgodb, ki predstavijo dolgo pot, hojo kot način, da prečistimo možgane, predelamo stare navade in zaživimo v drugačni preobleki. In koristno je, da se kdaj na tako pot odpravimo (pa tudi če je ta speljana med vrsticami). |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|