Prikriti plameni je roman ameriške avtorice Celeste Ng, ki v svojem naslovu zelo lepo nakaže svojo sporočilno vrednost. Družinska hiša premožnih Richardsonovih je v plamenih, to zvemo takoj na začetku. Potem pa sem pred nami razkriva življenje te družine, ki je na zunaj idealna predstava zglednega urejenega družinskega življenja, kjer je vse 'tako kot mora biti'. A kaj se skriva med temi plameni? Kaj razkrivajo plameni, ki bodo te prijetne kulise spremenili v prah. Skozi zgodbo, ki nas popelje v mesece pred požigom, spoznamo dva različna svetova, ki se vedno bolj in bolj prepletata. Na eni strani člani družine Richardson, na drugi pa njihova podnajemnica Mia in njena hči Pearl. Kako malo je potrebo, da se ta dva svetova začneta mešani, da si posamezni člani želijo biti del druge strani in v določeni meri to tudi postanejo. Kako vse to mešanje urejenega in neurejenega, polnega pravil in skoraj brez njih ter strogih okvirjev in svobodnega diha vpliva na najmlajšo hči Izzy Richardson, da vzame v roke vžigalico in potegne po škatlici. Prebrano nas lahko spodbudi tudi k razmisleku o pomeni oziroma moči materinske ljubezni, družinskih odnosih, posvojitvah, splavu, prijateljstvu in še mnogih drugih temah. Tako je branje Prikritih plamenov odlična podlaga za pogovor o teh tematikah. Lahko se strinjam s pomislekom, ki sem ga zaznala med zapisi o tej knjigi, da je vsebina na določenih pogledih stereotipna in favorizira določeno stran, a mogoče je ravno to lahko temelj naših razmišljanj. Prikriti plameni se začnejo in tudi zaključijo s požigom. Po prebrani knjigi sicer nisem imela tega občutka, ampak sedaj ne morem mimo dejstva, da mogoče knjiga tako kliče po nadaljevanju. Mene zagotovo zanima, kaj se bo godilo družini Richardson, Mii in Pearl ter ostalim vpletenim. So pa po knjigi posneli tudi serijo in upam, da kmalu najdem čas za ogled.
0 Comments
Še preden je vzšlo sonce na drugi oktobrski petek, zame letos prvi zadnji dan študijskih obveznosti novega semestra izvedenih na daljavo, je trenutna epidemiološka slika povzročila v moji glavi polno vprašanj in dvomim o dogajanju prihodnje dni in tedne. Pustimo to, da začetek novega študijskega leta na daljavo ne daje tistega pravega občutka začetka - mogoče mi/nam bo to prinesel naslednji teden, ko se vidimo v živo. Pa, a se bomo res videli in se z varnost razdaljo in maskami na obrazih posedli na označena mesta v predavalnicah?
Bojim se, da nihče - tudi strokovnjaki, ki v trenutku, ko jaz to pišem vneto razglabljajo o usodi šolarjev, pedagogov, ostalih zaposlenih v šolstvu in spremembah, ukrepih, omejitvah, ki bodo (če bodo) nastopile zaradi trenutnih razmer - ne morejo z gotovostjo odgovoriti na moja vprašanja o tem, kaj bo čez dan ali dva. Ob tem se sprašujem, če je morebiti ta občutek negotovosti naša nova realnost. Spomnimo se časa pred koronavirusom. Mogoče se je treba za to malo potruditi, ampak kdo bi si mislil, da bomo o tistem času razmišljali kot o brezskrbnem ali bolje o gotovem času. Sama takrat nisem zares nikoli pomislila, da je moj jutri negotov. Na srečo živim(o) v takih razmerah, da nisem pomislila na to, da nisem imela skrbi, kje bom jutri spala in ali bom kaj jedla. Hvaležna sem za to. A je bil tisti čas enako negotov kot je današnji. Seveda smo imeli na prihodnje dni goro načrtov o tem kaj naš časa, kje bomo in kaj bomo počeli (no, vsaj zase lahko to z gotovostjo potrdim). Ti načrti so se nam zdeli gotovi. Včasih smo nepričakovano zboleli ali je pot prekrižala kakšna druga ovira, pokvarjen avto ali preslišana budilka, a se nam je vseeno zdel jutri in dan potem gotov. Brez nekih težjih če-jev smo lahko oblikovali načrte in se dogovarjali o skupnih dogodivščinah. Danes je vse to drugače. Vsaj jaz tako občutim. Vsak dan do mene pride informacija o novem rekordnem številu potrjeno okuženih. Vsak dan novi namigi, kdaj bo spet vse zaprto. Vsak dan nove negotovosti. Mogoče me vse to še toliko bolj zadane, ker sem človek načrtovanja. Rada vem, kako bo zgledal moj jutri še preden pozajtrkujem. Zato imam zadnje čase veliko več skrbi kot običajno. Skrbi me tudi o stvareh, na katere zelo težko vplivam. Stvari se bodo očitno spreminjale iz danes na jutri in sprejeti je potrebno to negotovost. Bila je prisotna že prej, mogoče na druge načine, ampak gotovo ni bilo nič. Nikoli ni. Treba je živeti v trenutku, pravijo. Mogoče imajo prav. Kaj bo jutri ali čez en teden ni bistveno. Potrebno je ta trenutek poskrbeti za osebno zadovoljstvo in mir v duši. Danes je treba najti drobce sreče v svojem dnevu in situaciji - ne glede na negotovost, ki jo čutim(o). Če moja predvidevanja držijo, potem večina bralcev Drobcev sreče dobro pozna in ima svoje izkušnje s prevozi.org. Gre za spletno platformo preko katere uporabniki bodisi ponudijo svoj prevoz, če imajo v avtomobilu kakšen prost sedež ali pa izmed ponujenih izberejo nekoga, ki pelje na ustrezno lokacijo ob njim primerni uri. V avtu se tako voziš z neznancem in vsakdo, ki se je kdaj peljal do svojega cilja s to obliko prevoza ima kakšno zanimivo prigodo, dobro zgodbo ali deljenja vredno izkušnjo. Knjiga Ana Svetel Dobra družba je zbirka zgodb s prevozov. Sicer smo na začetku opozorjeni, da so vse zgodbe izmišljene, a bi večina njih lahko bila resnična. V vsaki zgodbi se najde nekaj ali pa mnogo resnice, saj te spominjajo na lastne izkušnje ali pa zgodbe drugih s prevozov, ki krožijo med uporabniki. In med branjem imaš lahko občutek, da si na pijači in ti zgodbo pripoveduje prijatelj, ki jo sam doživel. Gre za lahkotno branje, a nikakor s tem ne mislim na knjige brez vsebine ali zgodbe z enostavnimi zaključki, ljubezenskimi trikotniki, poletnimi romancami ali podobnim s čimer se večkrat enači lahko branje. Te zgodbe presenetijo. Različni načini pisanja, dialogi, objave na spletnih omrežjih, opisno besedilo... dajejo občutek, kot da res poslušamo izkušnje različnih oseb, ki so kdaj uporabile prevozi.org. Dobra družba je idealen sopotnik na poti ne glede na izbrano obliko prevoza. Kratke zgodbe, ki se hitro berejo in velikokrat nasmejijo so dobra družba na vlaku ali avtobusu, ali pa tudi ko se peljete s prevozi in se vam ne ljubi vzpostavljati stika z voznikom ali ostalimi sopotniki. Primerna je tudi za na plažo ali smučanje, za med odmori ali pred spanjem. Dobra družba vedno in povsod. Priporočam. Stojiš tam. V preprosti beli obleki. Glede na trenutni vročinski val odlična izbira. Pa tudi poda se ti. S svojo milo podobo v tej belini pritegneš pogled. No, vsaj moje oko te je zapazilo, ko na nasprotni strani ceste čakam na avtobus. Verjetno čakaš nanj tudi ti. Le kam se odpravljaš tokrat? Mogoče greš na sprehod v park, ampak zakaj bi si za to nadela to belo obleko. Ko se greš sprehajati, si ponavadi bolj športno oblečena. Glede na to, da imaš s seboj le malo torbico, ki ti elegantno visi z rame, bi rekel, da nisi na poti v trgovino, saj takrat vzameš s seboj velik cekar. Ko greš v knjižnico ali na tržnico, prav tako. Se mogoče odpravljaš v gledališče ali na kakšno drugo predstavo? Ne, za to je še prezgodaj, poleti se te začenjajo kasneje, ko vročina že popušča. Verjetno greš na kavo z eno od svojih prijateljic. Mogoče katera od njih praznuje rojstni dan. Ne, ali pa ne, saj bi v tem primeru s seboj nosila lično zavito in z ljubeznijo izbrano darilo. Gre torej za eno tistih srečanj, ki se zgodijo zgolj z željo biti skupaj, se pogovarjati o vsem mogočem, obujati skupne spomine ter ustvarjati nove.
Kako dolgo te moram opazovati, da boš začutila moj pogled na tebi? Jaz bom vztrajal, mogoče pa se tvoj pogled slučajno prestavi in ustavi na meni. Med čakanjem nimam pametnejšega dela. Pa tudi sicer mi je opazovanje tebe vedno v užitek. Ti si vedno govorila, da ti ni posebej všeč, da te izza svojega računalnika opazujem med kuhanjem, branjem, ustvarjanjem ali čemurkoli drugem, a se mi zdi, da je to tudi tebe po tihem prav veselilo. Jaz opazujem tebe, ti pa gledaš v smer prihoda avtobusa in se poigravaš s premikanjem vozovnice po rokah. Veš, da zaradi tega avtobus ne bo nič hitreje prišel, a nisi ena tistih, ki bi si čakanje krajšala s pogledom na telefon, kar počnejo ostali trije, ki na isti avtobusni postaji čakajo. Le o čem razmišljaš? Je v tvojih mislih kakšen koščen namenjen tudi meni? Mnogo lepih spominov sva skupaj ustvarila skozi zadnje mesece. Jaz se velikokrat spomnim nate. Pogrešam te. Tebe in najine skupne dogodivščine. Še vedno ne razumem natančno zakaj mi ne vračaš klicev in ne odgovarjaš na sporočila. Kaj se je zgodilo? Če bi vedel za razlog, bi se lahko potrudil in popravil svoje obnašanje. Želim si biti s teboj. Lepo mi je bilo, ko sva bila še skupaj. Tebi ni bilo? Izza ovinka vidiš prihajati avtobus. Na tvojem obrazu ujamem kratek nasmeh. Vesela si. Kako lepo je videti, da ti še vedno take malenkosti narišejo nasmeh. Tega si naučila tudi mene. Ne potrebujemo veliko, da je naš dan polepšan. Dvigneš pogled in me zagledaš. Nezavedno za hip obstaneš, še vedno s svojim prikupnim nasmehom na obrazu. Presenečena si. Dvigneš roko in mi pomahaš v pozdrav. Medtem, ko ti vračam pozdrav pa predte zapelje avtobus. Upam, da si ujela moj nasmešek in pozdrav. Varno pot, draga moja. Čudovito te je bilo opazovati. Ta bela obleka, ti res pristoji. Nasmeh pa še bolj. Pogovor je tekel o soočenju s težko boleznijo in/ali smrtjo pri naših bližnjih ali nas samih, ko sem dobila to vprašanje. Presenetilo me je, ker si ne predstavljam zares kaj bi nas lahko o tem učili v šoli.
Zdi se mi pomembno, da govorimo o poteku življenja, boleznih in drugih težavah do katerih lahko pride tekom življenja ter o (lastnem) minevanju in nenazadnje tudi o lepoti življenja ter lastni odgovornosti za kvaliteto bivanja. Po svoji izkušnji (posebej z žalovanjem) bi rekla, da se je na dogodke kot so smrt ali težka bolezen (bližnjega) težko zares pripraviti ali se naučiti kako se spopasti s tako situacijo. Vsak doživlja take dogodke in preizkušnje na svojstven način. Tako ni nekega univerzalnega recepta. Mogoče je ravno zato tako težko o tem govoriti, posebej v šolskem sistemu, ki je nagnjen k posredovanju informacij, ki niso spremenljive in kjer je običajno samo en odgovor pravilen. Pogovarjati se, premišljevati in odkrito govoriti o vsem, kar nas lahko doleti v življenju - od lepote do bolezni in vsega vmes - se mi zdi posebej pomembno za odraščajočo mladino, za mlade odrasle. V tistih letih, ko se še oblikujemo in spoznavamo je pomembno, da razmislimo tudi o tem, čeprav se nam vse to zdi zelo daleč. Šolski sistem pa lahko nudi ob tem ustrezno podporo, ki ko ob soočenju s tem potrebujemo oziroma potrebujejo mladi. Sama vidim možnost za vpeljavo teh pogovorov v obliki deljenja mnenja, izkušenj, osebnih pogledov učiteljev in učencev ter morebitnih drugih gostov, s katerimi pridejo učenci v stik. Na način “jaz sem to doživela tako..., naučilo me je tega in tega, po tem dogodku sem redno prakticirala to in ono - to mi je bilo v veliko pomoč... kaj o tem mislite vi? Je še kdo doživel kaj podobnega? Kako ste se počutili? Kaj ste spremenili, sklenili? …” Tako se lahko veliko o življenju naučimo preko podelitve drugih o njihovem lastnem življenju in doživljanju - pa naj bodo to starejši, mlajši ali vrstniki – od vsakega se lahko nekaj naučimo. In zakaj se mi zdi, da je tega (pre)malo? Velikokrat se je težko zaupati in govoriti o svojem življenju, posebej o preizkušnjah. Zavedajmo se, da nobeno življenje ni perfektno, ni za v učbenik. Tako življenje pač je. To ga dela življenje. In zato vas spodbujam, da o njem govorite. Ste kdaj razmišljali, kaj bi storili, če bi zadeli na loteriji? Pa ne evro ali dva ampak glavni dobitek, recimo 81 milijonov. Kam bi vložili ves ta denar? Kaj pa če si zamislite, da vsi mislijo, da ste dobili glavni dobitek, v resnici pa niti listka niste vplačali? Le kaj bi se iz tega razvilo? In ravno to se zgodi Feliksu Golobu in v knjigi Toma Podstenška Kar se začne z nasmehom spremljamo njegovo življenje od te lažne novice dalje. Feliks je čisto navaden človek, dela na recepciji ne ravno uspešnega hotela, ima hčerko in ženo, skupaj živijo neko bolj ali manj običajno življenje. Potem pa pride v javnost novica, da je zadel glavni dobitek in kmalu se mu življenje obrne na glavo. Niti uganili ne bi kaj vse ga čaka. V začetku sem se med branjem velikokrat iskreno nasmejala, kar se pri meni med branjem običajno ne dogaja in zato sem bila izjemno zadovoljna, da sem med pregledovanjem novosti na eni od spletnih knjigarn naletela na to knjigo. Začetni smeh in humornost pa se z zapleti, ki doletijo Feliksa in njegovo življenje vse manjša in mene je med branjem začelo prav skrbeti kaj bo. Del knjige sem prebrala v velikem upanju(, ki je postajalo vedno manjše), da se bo za Feliksa in njegovo družino na koncu vse dobro izšlo. V današnjem času, ko je termin “fake news” vse pogosteje slišan, se mi zdi Vse kar se začne z nasmehom odlično delo. Branje ni vsiljivo, zgodba je drugačna in pritegne. A kljub neki lahkotnosti, ki jo prinaša, lahko prebrano vidimo kot opomin in vprašanje nam vsem. Komu sploh zaupamo? Bolj verjamemo temu, kar preberemo ali slišimo preko zaslona ali znancu/sosedu/prijatelju, ki je nekaj res doživel in nam to pove na štiri oči? Kdaj premislimo smiselnost in resničnost in/ali dodatno preverimo pri različnih virih informacije, ki jih prebiramo na različnih omrežjih ali pa nam jih kako drugače posredujejo novinarji? Upam si trditi, da bi bilo to velikokrat več kot nujno potrebno. Uporabljajmo zdrav razum. Tudi ali pa še posebej med branjem in poslušanjem novic. Sveža čokoladna rezina s kremno roza malinovo kremo primerna za poletna druženja, kot nadomestek sladoledu ali sladek prigrizek kar tako. SESTAVINE
7 jajc 120 g sladkorja 20 g vaniljevega sladkorja 100 g moke 50 g čokolade v prahu 50 g kakava v prahu 13 g pecilnega praška 800 g (zmrznjenih) malin 2 vrečki praška za pripravo vaniljevega pudinga (približno 80 g) 120 g sladkorja 3 listi želatine 500 ml sladke smetane za stepanje 500 g mascarpone sira 100 g čokolade Žlico ali dve vode ali olja Za biskvit najprej ločimo beljake in rumenjake. Beljake stepemo v čvrst sneg. Rumenjake penasto vmešamo s sladkorjem in vaniljevim sladkorjem. Z ročnim mešanjem penasti mešanici na rahlo vmešamo presejano moko, čokolado in kakav v prahu in pecilni prašek. Nežno vmešamo še sneg iz beljakov. Maso vlijemo v pekač (približne dimenzije 35x35 cm) obložen s papirjem za peko in poravnamo, da je površina ravna. Pečemo v prej segreti pečici na 180 stopinjah Celzija približno 20 minut. Ko je biskvit ohlajen, odstranimo papir za peko in ga preložimo na pladenj. Zmrznjene ali sveže maline damo v manjši lonec z malo vode, tako da je dno posode pokrito in postavimo na ogenj. Segrevamo in občasno premešamo do rahlega vretja. Vročo mešanico precedimo skozi cedilo, da odstranimo semena. Tekočino iz malin spet postavimo na ogenj in v njej po navodilih proizvajalca skuhamo dva zavitka praška za vaniljev puding, ki mu primešamo 90 g sladkorja. Ko je puding skuhan, še vroči mešanici dodamo želatino in premešamo, da se ta raztopi. Vse skupaj dobro ohladimo. Stepemo sladko smetano in preostanek sladkorja. Stepeni smetani dodamo še masparpone sir in ohlajeno pudingovo malinovo mešanico. Kremo enakomerno razporedimo po ohlajenemu biskvitu. Čokolado po izbiri skupaj z malo vode ali olja stopimo na ognju. Vodo ali olje dodam, da kasneje ne bomo imeli težav z rezanjem trde hladne čokolade. Stopljeno čokolado damo v dresirno vrečko in čokolado v poljubnem vzorcu razporedimo po biskvitu. Rezine hranimo v hladilniku. Postrežemo jih lahko v različnih oblikah odvisno od priložnosti in potreb. Vsakič ko malo več berem – in poletni meseci so zagotovo tisti čas v letu, ko mi to uspeva – se spomnim svoje najstniške želje. Želje, ki je verjetno (vsaj tako se meni zdi) večkrat prišla na misel vsakemu, ki veliko bere in je preko knjig prepotoval mnogo dežel ter spoznal veliko ljudi, njihovih modrosti in zgodb. Želja napisati knjigo. Sliši se preprosto, a mislim, da se samo sliši tako. Ko se tega lotiš ali pa samo malo bolj resno pomisliš, da bi se tega lotil, ugotoviš, da stvar ni tako preprosta kot se zdi.
Tudi nek znan rek o tem, kaj naj bi naredili tekom življenje poleg ‘zasaditi drevo’ in ‘imeti otroke’ uvršča ‘napisati knjigo’. In ob tem se vedno spomnim srednješolske profesorice latinščine, ki nas je – malo za šalo, malo zares – ob učni uri o Sokratu, njegovem življenju in delu postavila pred dejstvo, da ta rek stoji na majavih tleh, saj mnogi veliki ljudje zgodovine niso za seboj pustili niti vrstice. Jezus in Sokrat sta dva, ki ju vsi poznamo, a nista napisala knjige. Potrebno ali ne, želja ostaja in se večkrat pojavlja znova in znova. Potem jo premlevaš, premišljuješ, kaj, o čem in čemu bi se sploh lotil tega. Kdo bi to sploh bral, če bi sploh kdo to prej izdal. Preveč vprašanj in razmišljanja? Mogoče. Verjetno ni univerzalnega recepta za realizacijo od želje prek ideje in pisanja do izdaje in knjige na polici. Začeti in vztrajati je verjetno dvoje, kar veliko pripomore. Poleg tega pa zaupati in verjeti v zgodbo in svoje sposobnosti. A najbolj pomembno je začeti. V sodobnem svetu tehnologije to pomeni odpreti nov dokument in ga napolniti z besedami, ki tvorijo smiselne stavke in povedi. Nadaljevati tudi, če se vse skupaj zdi nesmisel. Ko sem bila še v osnovni šoli, sem to mojo idejo resno vzela. Še vedno imam spravljen osnutek zgodbe, ki bi verjetno obsegala več sto strani. Zgodbe o dve mladostnikih – sem ju mogoče celo poimenovala? - in ljubezni, ki se plete med njima. Kako klišejsko se mi to sedaj sliši. A takrat sem verjela v to zgodbo, verjela, da bi nekoč iz nje nastala knjiga, taka prava, ki jo bodo tudi drugi brali. Še vedno se spomnim kakšna bi bila glava zgodba, čeprav tistega skrbno spravljenega osnutka na listu papirja že dolgo nisem držala v rokah. Bo ta zgodba kdaj postala resnična? Še sama kdaj pomislim na to, ampak mislim, da iz te moke ne bo kruha. Pa tudi iz vseh nadaljnjih idej o tem, kaj in o čem vse bi lahko pisala. No, mogoče pa. Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Mogoče bo nekoč nekje izšla knjiga, ki bo moje delo. Pustimo se presenetiti. Zadnje čase imam vse pogosteje lase spletene v kito. Kite so mi bile od zmeraj všeč, so praktične in urejeno izgledajo. Večkrat kite pletem drugih, pred kratkim pa sem se izurila v pletenju kit sama sebi in od takrat velikokrat lase namesto v čop spnem v kito. Verjetno me je ravno zato knjiga Kita avtorice Laetitie Colombani pritegnila že s svojim naslovom. Za branje pa sem se zagotovo odločila tudi zaradi čudovite naslovnice, ki se je še vedno ne morem nagledati. Pravijo, da se knjig ne sme soditi po naslovnici, a je v tem primeru zgodba zadostila visoko postavljenemu kriteriju, ki je nastal kot mešanica naslovnice in kratkega opisa zadaj. Kot je kita običajno spletena iz treh šopov las, spremljamo v knjigi zgodbe treh ženske in precej različnih okolij. Sarah je uspešna kanadska odvetnica, ki strogo ločuje svoje zasebno življenje, materinstvo od poslovnega sveta. Na eni od obravnav se zruši na tla in temu sledi obisk zdravnika ter soočenje z boleznijo, katere simptome je Sarah dolgo potiskala v ozadje. Bo zmogla skriti diagnozo in naporno zdravljenje ter še vedno ostati spoštovanja vredna odvetnica v ugledni odvetniški pisarni, katere direktorica bo morebiti postala? Guilia prihaja iz Sicilije in njeno življenje in družinska tradicija se vrti okoli las. Njen oče ima namreč delavnico, kjer izdelujejo lasulje in druge lasne dodatke iz pravih sicilijanskih las. Nekega dne pa njen oče zaradi hude nesreče ostane v bolnišnici in Guilia prevzame vodenje delavnice. Kmalu odkrije zaklenjen predal poln papirjev, ki jasno nakazujejo, da je podjetje na robu propada. Je poroka s premožnim fantom, ki se za Guilio zanima že zelo dolgo, a so čustva le enostranska, edina možnost, da Guilia ohrani delavnico? Smita živi težko življenje in njena največja želja je, da bi imela njena hčerka lepše, človeka vredno življenje. Je pripadnica najnižjega sloja indijskega kastnega sistema, kaste nedotakljivih, kjer so ženke zadolžene za pobiranje iztrebkov pripadnikov višjih kast. Revnega vsakdana v smradu in nelagodnega življenje, brez napredka, pravih pravic in možnosti ne privošči nikomur, najbolj pa si želi rešiti take prihodnosti svojo hčerko. Mukoma zbere denar in jo pošlje v šolo, da se bo naučila brati in pisati, da bo imela lepše življenje kot generacije njenih prednic. Bo to prineslo tudi v Smitino življenje izboljšave ali po dogajanje prvi šolski dan njene hčerke le kaplja čez rob, ki bo tudi Smito spodbudila k spremembah, uporu in kvalitetnejšemu življenju? In kako so Sarah, Giulia in Smita medsebojno povezane? Kako so lahko tri ženske s tako različnim življenjem, ki živijo na različnih celinah povezane? Kako se njihove zgodbe prepletajo v skupno kito? Skozi zgodbe, ki jih prepletajo spremembe in življenjski izzivi se jasno kaže ženska energija in moč, ki je v nas, da se spopademo s preizkušnjami in ovirami, ki so nam nastavljene na pot. Moč, ki žensko dvigne visoko in ji omogoča, da se postavi zase, za svoje življenje, čustva in želje. Realističen slog omogoča, da dihamo z glavnimi junakinjami, se borimo z njimi in jih šepetamo v uho, da zmorejo. Na koncu zmagata upanje in vera v življenje. Včeraj. Ne, mogoče je bilo že dan prej. Naj bolje premislim... Ne, ne, ni moglo biti včeraj. Samo poglej, kako je trava spet suha in brez življenja. Zagotovo ni deževalo včeraj. Torej je deževalo dan prej ali celo dva dni nazaj. Kdo bi vedel. Dnevi so si vsi tako zelo podobni, da se človek kar izgubi. Čeprav še vedno živo slišim, kako se kaplje odbijajo od vode željne zemlje in od strešnega okna moje male sobice. Kako pomirjujoč je ta zvok. Poslušala bi ga lahko ure in ure, dolgo v noč. Umiri mojo razbrazdano notranjost. Ta hrepeni po urejenosti in lepoti cvetočih polj. Hrepeni po vodi, ki bi jo napojila in omogočila brstenje. Solze, ki polzijo po mojih licih, očitno niso dovolj. Včasih se mi celo zdi, da imajo ravno nasprotni učinek in še bolj sušijo globine znotraj mene. Voda je voda, pravijo, a moja notranjost hrepeni po nečem drugem. Kot bi z vsako solzo iz sebe spustila še tistih nekaj zadnjih drobcev življenja in novonastalih cvetličnih popkov, ki so samo čakali, da se odprejo v čudovit cvet. Le kje bi sedaj našla lepo odprt pisan cvet? Da bi ga podržala v rokah in globoko vdihnila njegov vonj. Že dolgo je od zadnjega cvet, ki je tako zelo omamno dišal. Njegov vonj je bil tako močan, da si ga še vedno lahko prikličem v spomin. Samo vdihnem z mislijo na tisti živo rumeni cvet in moja notranjost se takoj vzradosti. Kako malo je potrebno, da spet počutim kot doma. Mizo sredi naše male kuhinje je vedno krasil velik šopek cvetočih rastlin. Če zaprem oči, jih kdaj celo vidim, kot bi stala tam. Ko iztegnem roke, da bi jih bolje občutila, da izginejo in pred oči spet zagledam kruto realnost tega mrzlega, sivega trenutka. Barve zamenja sivina. V kratkem trenutku se to zgodi. Ste opazili? Tako rada sem jih opazovala. Pa ne le cvetlice na naši mizi ali pa na polju nedaleč stran. Še raje sem imela opazovanje njo, ki sem ji rekla mama. Moje najljubše opravilo jo je bilo opazovati. Opazovati te spretno roke, ko so iz malo moje in vode pripravile kruh. Mehek in hkrati hrustljav kruh. Vsako drobtinico smo pojedli. Najboljši je bil še malo topel, ko se je kar stopil v ustih. Tega okusa svežega domačega kruha se ne pozabi. Kot bi ga tudi ta trenutek imela na jeziku. Kako je okusen. Sedaj bi vse dala za en sam mali košček materinega kruha. In za njen prijeten objem. Objem, v katerem čutiš, da bo vse dobro in lepo. Objem, ki ti daje občutek ljubljenosti in sprejetosti. Objem, ki ustvari dom. Dom, kjer je bilo tako zelo lepo. Bilo je. A takrat se nisem zavedala, kako malo je potrebno, da začne duša hrepeneti po lepem. Le korak vstran, na dolgo pot do prihodnosti, ki širokoustno obeta vsega dobrega v izobilju in radost, veselje, srečo. Mogoče še nisem tam. Ne, ne, zagotovo še nisem tam. Tu ni videti radosti, ne slišim veselja in ne občutim sreče. Tu ni nič bolje. Zato zagotovo še nisem tam.
|
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|