Včeraj. Ne, mogoče je bilo že dan prej. Naj bolje premislim... Ne, ne, ni moglo biti včeraj. Samo poglej, kako je trava spet suha in brez življenja. Zagotovo ni deževalo včeraj. Torej je deževalo dan prej ali celo dva dni nazaj. Kdo bi vedel. Dnevi so si vsi tako zelo podobni, da se človek kar izgubi. Čeprav še vedno živo slišim, kako se kaplje odbijajo od vode željne zemlje in od strešnega okna moje male sobice. Kako pomirjujoč je ta zvok. Poslušala bi ga lahko ure in ure, dolgo v noč. Umiri mojo razbrazdano notranjost. Ta hrepeni po urejenosti in lepoti cvetočih polj. Hrepeni po vodi, ki bi jo napojila in omogočila brstenje. Solze, ki polzijo po mojih licih, očitno niso dovolj. Včasih se mi celo zdi, da imajo ravno nasprotni učinek in še bolj sušijo globine znotraj mene. Voda je voda, pravijo, a moja notranjost hrepeni po nečem drugem. Kot bi z vsako solzo iz sebe spustila še tistih nekaj zadnjih drobcev življenja in novonastalih cvetličnih popkov, ki so samo čakali, da se odprejo v čudovit cvet. Le kje bi sedaj našla lepo odprt pisan cvet? Da bi ga podržala v rokah in globoko vdihnila njegov vonj. Že dolgo je od zadnjega cvet, ki je tako zelo omamno dišal. Njegov vonj je bil tako močan, da si ga še vedno lahko prikličem v spomin. Samo vdihnem z mislijo na tisti živo rumeni cvet in moja notranjost se takoj vzradosti. Kako malo je potrebno, da spet počutim kot doma. Mizo sredi naše male kuhinje je vedno krasil velik šopek cvetočih rastlin. Če zaprem oči, jih kdaj celo vidim, kot bi stala tam. Ko iztegnem roke, da bi jih bolje občutila, da izginejo in pred oči spet zagledam kruto realnost tega mrzlega, sivega trenutka. Barve zamenja sivina. V kratkem trenutku se to zgodi. Ste opazili? Tako rada sem jih opazovala. Pa ne le cvetlice na naši mizi ali pa na polju nedaleč stran. Še raje sem imela opazovanje njo, ki sem ji rekla mama. Moje najljubše opravilo jo je bilo opazovati. Opazovati te spretno roke, ko so iz malo moje in vode pripravile kruh. Mehek in hkrati hrustljav kruh. Vsako drobtinico smo pojedli. Najboljši je bil še malo topel, ko se je kar stopil v ustih. Tega okusa svežega domačega kruha se ne pozabi. Kot bi ga tudi ta trenutek imela na jeziku. Kako je okusen. Sedaj bi vse dala za en sam mali košček materinega kruha. In za njen prijeten objem. Objem, v katerem čutiš, da bo vse dobro in lepo. Objem, ki ti daje občutek ljubljenosti in sprejetosti. Objem, ki ustvari dom. Dom, kjer je bilo tako zelo lepo. Bilo je. A takrat se nisem zavedala, kako malo je potrebno, da začne duša hrepeneti po lepem. Le korak vstran, na dolgo pot do prihodnosti, ki širokoustno obeta vsega dobrega v izobilju in radost, veselje, srečo. Mogoče še nisem tam. Ne, ne, zagotovo še nisem tam. Tu ni videti radosti, ne slišim veselja in ne občutim sreče. Tu ni nič bolje. Zato zagotovo še nisem tam.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|