Piše: Neo Draga bralka ali bralec!
Kar sledi, ti bo mogoče koristilo, če pogosto slišiš ali izgovoriš besede »Nimam časa,« »Mogoče drugič, ko ne bo toliko dela…« in podobno. Ne zamerim ti, če vsega ne prebereš do konca ali če celotno zadevo le preletiš, lahko se tudi z ničemer ne strinjaš. V nadaljevanju predstavljena ideja je vsaj zame bolj kot ne nova. Vem, da je bilo o času izgovorjenega in napisanega že toliko, pa niso še prišli do dna in tudi midva danes ne bova. Veliko bo ponavljanja, a brez tega preprosto ne zmorem ubesediti celote. Sedaj pa preidiva k bistvu. Iz dneva v dan iščeva ure, minute, pa nama to nekako ne uspeva. Podiva se za mavrico časa. Sanjava, da na koncu mavrice ni lonca z zlatom ampak kar bankomat, kjer lahko dvigneva… čas? Kakorkoli, nikoli nama ne bo uspelo. Mogoče je najino razmišljanje o času zgrešeno? Začniva pri rojstvu. V manj kot enem letu sva oba toliko zrasla, da sva lahko samostojno zadihala. Po nekaj letih sva začela spoznavati vrstnike. Sledilo je skoraj desetletje osnovne izobrazbe, nato se je pričelo obdobje odločanja o prihodnosti in življenju v svetu odraslih. Torej vsega skupaj vsaj osemnajst let, preden se sploh zaveš, da živiš. Pa reciva, da lahko prideva vsaj do osemdesetega leta. Osemnajst gre nad ulomkovo črto, osemdeset pod njo, na koncu je rezultat nekje med eno petino in eno četrtino… Mene kar malo stisne, ko tako razmišljam, ker se mi zdi ta, porabljeni delež že precej velik. Lahko bi rekla, da se eno leto skoraj nič ne pozna. Kaj pa potem sploh še pomeni en sam dan? V najboljšem primeru prespiva okoli osem ur od štiriindvajsetih, nekaj ur mimogrede preteče za osnovne človeške potrebe, glavnino dneva porabiva za službo, šolo ali faks, kar preostane pa se tako ali tako porazgubi v praznino ker ˮena (ura) ni nobenaˮ. In kaj potem, ko se izteka zadnja ura? Ali temu sledi obžalovanje, pogled na življenje, ki je ostalo popolnoma prazno, nepomembno, neizkoriščeno? Tako kot večina pravi, časa je premalo. Pa vendar mislim, da tukaj nekaj ni prav, vrniva se na začetek. Koliko časa je preteklo med prvo delitvijo celic in prvim jokom? Manj kot eno leto. Leto pa šteje dvanajst mesecev, vsak mesec okoli trideset dni, vsak dan štiriindvajset ur. Torej če se postaviva na točko ravno na koncu srednje šole, nama le ostane kar nekaj ur, ki jih lahko preživiva koristno, zabavno, v dobri družbi… Teh preostalih ur je vsaj dvesto tisoč, mogoče še nekaj deset tisoč več. No, sedaj pa že govoriva o številki, ki si jo težko predstavljava. Vse skupaj torej le ne gre tako hitro, čeprav se nama zdi. Zdi se, da čas teče hitro, ker naju omejujejo naprave za merjenje časa. Pa še to je velika laž, ker se namreč omejujeva ali ker nama to narekujejo drugi. Z zapestno uro ali stalnim pogledovanjem na telefon sva se tako rekoč zaprisegla gospodarju Času. Strah naju je izgube dragocenih minut, izgubljava pa jih ravno z iskanjem le-teh. Menim, da je potrebna sprememba. Ne želim si, da bi stremela k temu, da vsak dan do minute izkoristiva za nekaj, kar se nama zdi pomembno, koristno ali zabavno. Tudi si ne želim, da se počutiva zavezana temu, da si vsak dan vzameva vsaj eno celo uro drug za drugega ali za vsakega člana družine, vsakega prijatelja ali znanca. So dnevi, ko preprosto ne gre. Zato menim, da bo časa več, če začneva o njem drugače misliti. Če začneva misliti ne o življenju, ki zmanjkuje, temveč o življenju, ki preostaja. Ne smeva razmišljati o času, ki ga bova porabila za obveznosti, temveč o tem kako bova ta čas doživljala, kako se bova soočala s samimi obveznostmi. Ne živiva samo za tistih pet minut prostega časa zvečer, živiva ves čas. Ne sprašujva se več kdaj, temveč kako. Neo
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|