Opomba: Zapis je nastal pred časom. Z uvodom: »Priznam, ni mi enostavno pisati o tem in tudi ne vem, če bom to kdaj javno objavila. Ampak vseeno…pisanje baje kdaj vpliva tudi terapevtsko.« In danes sem ga spet našla in mislim, da je tudi ta plat življenja pomembna in je nima smisla skrivati.
Pride dan ali dva, tri, teden, ko ne gre vse tako, kot bi si želeli. Vreme nam ni pogodu. Nihče okoli nas se ne obnaša 'pravilno'. Vse kar dogaja nam 'gre na jetra'. Nimamo volje, da bi kaj naredili. Delamo le tisto, kar je nujno potrebno, pa še tisto, ko je res, ampak zares, nujno. Najraje bi se iztrgali iz svoje kože, ker je v njej tako neudobno. Nič nam ne paše. Pri vsem kompliciramo na polno. Obhajajo nas čudne misli, v večini negativne, ki se jih nekako ne moremo znebiti. Ne najdemo besed, da bi se pogovorili ali povedali, kaj je zares narobe. Verjetno se to vsem kdaj zgodi, saj smo vsi samo ljudje. Nihče ne mara teh časov. Nihče o njih ne razmišlja, ko jih ni. Ampak vseeno kdaj pridejo. In ko pridejo, ni lepo. Včasih minejo tako hitro kot so prišli. Kdaj pa kar vztrajajo in vztrajajo in jim ni videti konca. Imaš občutek, da si res naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, ampak stanje je še vedno tako kot je bilo, zanič. Tebi je pa res dovolj vsega skupaj in bi se res želel 'sestaviti skupaj'. Takrat je treba enostavno (pa čeprav je daleč od enostavnega) udariti po mizi in jasno reči, da je tega dovolj. Najti nekaj s čimer bomo zaposlili možgane, da ne bodo utegnili razmišljati o prazni negativi. Če negativa ni bila prazna in za njo stojijo resni problemi, jih je potrebno rešiti, če jih samo pometemo pod preprogo, bodo prej ali slej spet prilezli ven. Spraviti se moramo v tek (lahko tudi dobesedno), vstati iz postelje ali kavča udobja in narediti nekaj na kar bomo ponosni in kar bo zaposlilo naše misli in roke. Potrebno se je trdno odločiti, da bo bolje. Da bo bolje, takoj! Odriniti vse slabe misli in si nadeti nasmešek, za začetek mogoče res tistega narejenega ampak čez čas bo postal pravi. Potrebno si je narediti očala, tista skozi katera vidimo le lepo in dobro, ki pronicajo le drobce sreče. In potem bo svet lepši. Čez čas bo vse skupaj spet super. Taki časi pridejo in potrebno se je spopadati z njimi, jih prepoznati še preden se zares prikradejo vate in jih ustaviti.
0 Comments
Pravijo, da so začetki najtežji. Ampak kaj pa zaključki? Tudi konci niso enostavni, pa ne glede na to ali se zaključuje težko in se pričakuje začetek lepšega obdobja ali ne. In že skoraj en mesec vem, da se zame kmalu začenja novo obdobje. Letos sem namreč imela dovolj točk, da sem se lahko vpisala na študij specialne in rehabilitacijske pedagogike, ki se mi je lani za točko izmuznil. In ta novica me je tako razveselila, da se še kar vsakič znova nasmehnem, ko skušam dojeti, kaj se dogaja, saj se mi na trenutke še kar dozdeva, da sanjam.
Ko so se bližali dnevi, ko naj bi izvedeli število točk potrebnih za vpis sem se veliko spraševala o svoji prihodnosti. Priznam, da sem se predvsem pripravljala na to, kaj bo, če ne bo uspelo. To ne pomeni, da sem obupala ali kaj podobnega, le želela sem biti pripravljena na 'najhujši scenarij'. In s tem sem ugotovila, da ima ta 'najhujši scenarij' tudi lepe prizore in stvari, ki jih bom verjetno s spremembo študija pogrešala. Vsaka medalja ima namreč dve plati, vsaka. V mojem prvem študijskem letu sem se veliko naučila. Mogoče se bere klišejsko, ampak sem sama v sebi popolnoma prepričana, da gre za resnico. Poleg vsega dodatnega matematičnega in fizikalnega znanja, ki sem ga prejela, sem se naučila nekaj stvari o življenju in o sebi, o tem kdo sem in kako funkcioniram. Sama sem v tem letu doživela tudi nekaj življenjskih pretresov, ki so še dodatno pripomogli k osebni rasti, a vseeno je vsako leto, vsak dan tak, da (se) spoznavamo in se učimo novega. Mogoče samo znanje iz fizike in matematike res ne bo neposredno uporabno za moj nov študij, a vse ostalo: način predavanj, študijski sistem, 'branje' profesorjev in še veliko drugega bodo le dobra izkušnja za nov začetek. Seveda bo (lahko) tokrat vse drugače, a mi bo zaradi tega leta lažje in ne vse tako novo. Že zdaj se mi dozdeva, da bom pogrešala vse računske neznanke in eksperimentalno delo, integrale, Gaussovo metodo, zvezdice in še veliko drugih stvari, ki jim letos ni in ni bilo konca. Iz popolnoma naravoslovne študijske smeri, se namreč selim na družboslovno, kjer bo tega zelo malo, če sploh kaj. Najbolj od vsega pa se mi zdi, da bom pogrešala kolege, ljudi, s katerimi smo si delili klopi in vprašanja o študiju, a so postali mnogo več kot to. Enkratni ljudje, ki so me podpirali pa četudi je to pomenilo, da se, če mi uspe, v prihodnje ne bomo več toliko videli in bili z mano iskreni tudi v tem. Ljudje, ki jim lahko rečem prijatelji in upam, da bomo to ostali ne glede na stroko. Od njih sem se veliko naučila predvsem o sebi. Skupaj smo ustvarili veliko spominov in hvaležna sem zanje. In prav zato to leto, ki je za mano zagotovo ni izgubljeno leto, kot (se kdaj tudi sama sebe) slišim zadnje čase. Je že res, da sem s tem podaljšala že tako dolg študij za še eno dodatno leto, ampak sem v tem letu zrasla in prišla na pot, ki sem jo iskala. V roke primem telefon, da preverim koliko je ura. Mimogrede ga povežem še z brezžičnim internetnim omrežjem in malce počakam, da se naložijo vsa možna obvestila o sporočilih, objavah in še vsem drugim kar sem zamudila v teh parih urah, ko telefon ni bil moja točka koncentracije.
Najprej odgovorim na sporočila prijateljev. Potem pregledam razne story-jih popolnih tujcev, ki so na trenutke zdijo kot dobri znanci, ljudje o katerim vem veliko, čeprav jih še nikoli nisem zares videla ali v živo spoznala. Pogled mi hitro pritegnejo tudi fotografije, ki jih je nekdo tretji delil; nekdo se potika po Norveški, Baliju ali po kakšen drugem koncu sveta, če želite; spet drugega so med izbiranjem pravega okusa sladoleda slučajno ujeli v popolni portret; tretji je objavil svojega novega hišnega ljubljenčka; četrti pa je ponosen na svoj pridelek, ki je bil sveže nabran na vrtu… Ko se te platforme rahlo naveličam, je se pot povezovanja s svetom seveda nadaljuje na drugi. Tu pogledam nov video, ki ga je včeraj objavila vlogerka, ki ji sledim in ko je tega konec, se mi pojavi na malem ekranu še več videov in seveda me eden od njih pritegne in kliknem nanj. Med gledanjem me telefon prijazno opozori, da mi je prijateljica odpisala in se spet vrnem na odpisovanje. Izmenjava si par sporočil. In med čakanjem na odgovor spet zaidem na neko četrto aplikacijo, kjer objav kar ni konca. In šele nato me prešine ter spet pogledam na uro. »Kaj?! Že toliko časa je minilo?! Ok, to je šlo pa zelo hitro.« se odvrti v moji glavi. Vam je ta občutek znan? Ko se vam zdi, da je v zadnji uri ali dveh minilo le par minut? Meni se to kar pogosto dogaja. Pa ne le ko primem v roke svoj telefon in se zgubim v pregledovanju takšnih ali drugačnih objav. V mislih imam predvsem tisto drugo izgubljanje v času, ki ga imam veliko, veliko raje. To je tisto, ki nastopi, ko počnem stvari, ki so mi res ljube, ki me razveseljujejo in navdihujejo. In poletje je idealen časa za take spremenljive časovne okvire. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da poleti čas že na splošno teče v drugačnem ritmu. Če kdaj, si poleti vzamemo čas za počitnice, oddih, dopust, ko se sprostimo in počnemo stvari, ki so nam všeč. Distanciramo se od vsakodnevnega stresa in se posvetimo stvarem, ki so nam pri srcu. In sama se velikokrat šele takrat, ko odložim telefon in običajno študijsko delo (beri: učenje, predavanja, seminarje, iskanje odgovorov na študijska vprašanja…) na stran, počutim bolj živa, kot bi ponovno vdihnila svež zrak in na polno zadihala. In vsak dan je lahko nova priložnost za dihanje s polnimi pljuči. Priložnost, da se odklopimo od vsega kar nas (nezavedno) veže ter pustimo, da čas steče v svojem ritmu. Priložnost, da odložimo telefone in skrbi. Priložnost, da primemo za knjigo ali spet priključimo šiviljski stroj, zaplešemo, se odpravimo na potep ali pokličemo prijatelja … Priložnost, da spet odkrijemo strast in vdihnemo življenje. Vsi si želimo srečnega življenja, veselja in zadovoljstva. Nihče ne želi trpljenja, žalosti in iskanja smisla biti iz dneva v dan. Vsi iščemo načine, kako si zagotoviti življenje, v katerem bi kar največji možen del uživali. Ne nazadnje to dokazuje tudi popularnost knjig z naslovi kot so 10 korakov so srečnega življenja, skrivnost dobrega/srečnega/dolgega življenja in podobno. Vsi iščemo neke napisane smernice, pravila, kako bi bili srečni in bi bilo naše življenje lepo.
Za mano je nekaj res težkih dni; nisem se počutila dobro, hkratna fizična bolečina zunaj in sol na ranjeno psihično notranjost res nista recept za dobro počutje, prej zagotovilo za propad. In ker nam naravno tako stanje ni všeč, iščemo hiter izhod iz slabega počutja. Seveda so načini različni glede na situacijo in posameznika. Nekaterim najbolj pomaga pogovor, drugi se morajo zjokati, tretji poslušajo glasbo, četrti iščejo mir v naravi, fizični aktivnosti, spet drugi iščejo tolažbo drugje. Kdaj pomaga le zamotiti misli s čim drugim, da se problemi skrijejo pod preprogo. A težava je v tem, da nič za vedno ne ostane pod preprogo. Stvari je potrebno prej ali slej rešiti, drugače se nam znova in znova vračajo nazaj in slabšajo naše počutje. In običajno pridejo na dan takrat, ko si jih najmanj želimo občutiti. Zato to ni nek dober način za dolgotrajno rešitev težav. Težavam se je potrebno posvetiti, najti razlog zanje in ga poskusiti uničiti oziroma se ga vsaj zavedati kot vzrok težav. Potrebno se je ustaviti, zadihati in pogledati na težavo z več zornih kotov. Zame je bila ključna odločitev, ki je vodila do boljšega počutja znotraj in zunaj, da sem si privoščila prosto popoldne. Ne glede na to koliko dela me je čakalo, sem se odločila(oziroma sprejela sporočilo, ki mi ga je telo samo pošiljalo), da moje telo in duh nujno potrebujeta odmor. Odložila sem skripte, poročila, zvezke na stran in se poskušala ne moriti s tem, kaj vse je še za postoriti; delo bo že počakalo. Začela sem gledati film, vmes zaspala, potem pogledala film do konca in šla na sprehod. Nič neobičajnega bi rekla, a meni je ta pavza omogočila, da sem se izvila iz nekaj dni trajajoče slabe volji, ki ji ni in ni bilo konca. In ko sem se sprehajala, sem razmišljala, kako si zagotoviti daljša obdobja (ali kar celo življenje) brez takih obdobij slabe volje in počutja. In prišla sem do (modrega) zaključka. Iz trenutka v trenutek se je potrebno sprijazniti s situacijami takšnimi kakršne so, posebej s tistimi, ki niso odvisne od naših dejanj. Iz dneva v dan je potrebno sprejeti življenje tako kot je. Bolezen, izgubo, poraz je potrebno sprejeti kot sprejemamo veselje, nasmehe, rojstvo in uspeh. Ta trenutek nam je dano živeti točno v takem stanju kakršno je, sami pa se odločimo ali bomo to poskušali sprejeti kot dobro, poučno, potrebno ali iskali odgovor na vprašanja 'Kaj je meni tega treba?', 'Zakaj ravno jaz?' ali kaj podobnega. (A ni zanimivo, da se ljudje običajno sprašujemo taka vprašanja le pri neprijetnih stvareh, ko se nam zgodi nekaj lepega, pa tega sploh ne znamo tako ceniti?) Sprejeti življenje tako kot je pa ni vedno enostavno. Ampak kaj dobrega za nas pa je enostavno? Za večino stvari z dodano vrednostjo se je potrebno potruditi, tako tudi za srečno življenje. In trud, ki ga bomo vložili v sprejemanje življenja tako kot je, je dobra investicija – težja kot nakup knjige o srečnem življenju, a edina prava, ki vodi do rezultatov. Takšna naložba ni naložba iz danes na jutri, to je naložba za celo življenje. In take investicije je pametno sprejemati. Novo leto, nov list na koledarju, nov rokovnik in s tem tudi veliko novih želja, ciljev, načrtov in zaobljub. Novoletne zaobljube so prav vsem zelo znane.
Konec decembra začnemo razmišljati o svojem življenju in mislim, da kar hitro najdemo področja, s katerimi nismo zadovoljni in tako nastanejo naše novoletne zaobljube. Letos se bom zdravo prehranjevala, več časa namenila druženju s prijatelji, nadzirala svoje stroške in prihranila kaj denarja, začela bom hoditi v fitnes in poskrbela za svoje telo, končno bom napisal magistrsko nalogo, letos bom več bral: vsak mesec eno knjigo, poiskal si bom resno službo, naučila sem bom govoriti norveško ... Vsak je kdaj že napisal kakšen tak seznam ali si le v glavi zadal dobronamerni cilj. In potem se začne januar in ja, … mogoče si prvi dan še spregledamo skozi prste (saj je ravno prvi, a ne? Ne smemo biti prestrogi že na začetku.), potem pa začnemo zares. Prve dni januarja še vsi verjamemo v čudovito spremembo v novi jaz. Če smo že kupili celoletno karto za fitnes, jo moramo izkoristiti, a ne? Vsi socialni mediji nas opozarjajo, da je novo leto, in da to pomeni tudi nov začetek. Tudi vsi blogi in vlogi so polni seznamov njihovih avtorjev o tem, kaj in kako bodo oni letos naredili drugače. In tudi, če si slučajno ušel razmisleku o svojem življenju na prelomu leta, se ti med skrolanjem med objavami zelo težko zgodi, da ne bi pomislil, kaj bo letos zate drugače. In ob vsem tem, se mi zadnje dni poraja misel. Zakaj ljudje potrebujemo novo leto, zakaj potrebujemo navidezno prisilo, da nekaj spremenimo? Mar živimo samo, da živimo, čeprav nekje v sebi čutimo, da bi morali nekaj spremeniti? Si želimo živeti drugače, a je nekaj spremeniti tako težko? Saj ne rečem, super lepo je, če nekdo uspe z novim letom začeti drugače, zgraditi novo navado, spremeniti svoje življenje na bolje. Pohvala njim. Ampak vsi vemo, da je teh zelo malo. Kam gre motivacija, ki nam jo prvi dnevi dajo? Smo res tako navajeni na neki brezsmiselno rutino, ki nam sicer ni všeč, a nam je vseeno ljubša kot sprememba? Vsi vemo, da so spremembe težke, ampak, upam, da vsi poznamo tudi tisti občutek, ko resnično živiš kot si želiš. In za to je potrebno tudi čez tisto cono udobja, čez tisto mejo 'kaj pa danes ne bi, saj bom jutri, zagotovo'. Ta jutri pa… no, običajno ne pride ravno kmalu – čez nekaj manj kot 365 dni, a ne? Zakaj vse prelagamo na jutri in s tem pozabljamo, da prelagamo tisto, kar si zelo želimo? Zakaj potrebujemo prav spremembo številke v letnici, da nekaj navidezno spremenimo? Upam si trditi, da so veliko bolj koristni cilji in obljube, ki si jih damo na kakšen drug, čisto običajen dan. Tisti cilji, ki si jih zadamo zaradi lastne želje po spremembi in ne le zato, ker si jih pač sezname piše cel svet. Če si si nekaj želel spremeniti, začni takoj. Ja, sedaj takoj. Ni potrebno čakati na začetek meseca, polno luno ali novo leto. Naj bo prvi januar ali devetindvajseti avgust, ni pomembno, važen je namen in energija, ki si jo sam pripravljen vložiti v spremembo. In seveda bo potrebna tudi velika mera poguma. Če ne že za samo spremembo, pa za sprejemanje nekaterih posledic, ki bodo sledile, mogoče radovednih pogledov ali besed neodobravanja. In to je potrebo, da bomo mogoče nekoč živeli tako kot si želimo in kot mislimo, da je za nas dobro. Nismo ljudje ena zanimiva bitja? |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|