V roke primem telefon, da preverim koliko je ura. Mimogrede ga povežem še z brezžičnim internetnim omrežjem in malce počakam, da se naložijo vsa možna obvestila o sporočilih, objavah in še vsem drugim kar sem zamudila v teh parih urah, ko telefon ni bil moja točka koncentracije.
Najprej odgovorim na sporočila prijateljev. Potem pregledam razne story-jih popolnih tujcev, ki so na trenutke zdijo kot dobri znanci, ljudje o katerim vem veliko, čeprav jih še nikoli nisem zares videla ali v živo spoznala. Pogled mi hitro pritegnejo tudi fotografije, ki jih je nekdo tretji delil; nekdo se potika po Norveški, Baliju ali po kakšen drugem koncu sveta, če želite; spet drugega so med izbiranjem pravega okusa sladoleda slučajno ujeli v popolni portret; tretji je objavil svojega novega hišnega ljubljenčka; četrti pa je ponosen na svoj pridelek, ki je bil sveže nabran na vrtu… Ko se te platforme rahlo naveličam, je se pot povezovanja s svetom seveda nadaljuje na drugi. Tu pogledam nov video, ki ga je včeraj objavila vlogerka, ki ji sledim in ko je tega konec, se mi pojavi na malem ekranu še več videov in seveda me eden od njih pritegne in kliknem nanj. Med gledanjem me telefon prijazno opozori, da mi je prijateljica odpisala in se spet vrnem na odpisovanje. Izmenjava si par sporočil. In med čakanjem na odgovor spet zaidem na neko četrto aplikacijo, kjer objav kar ni konca. In šele nato me prešine ter spet pogledam na uro. »Kaj?! Že toliko časa je minilo?! Ok, to je šlo pa zelo hitro.« se odvrti v moji glavi. Vam je ta občutek znan? Ko se vam zdi, da je v zadnji uri ali dveh minilo le par minut? Meni se to kar pogosto dogaja. Pa ne le ko primem v roke svoj telefon in se zgubim v pregledovanju takšnih ali drugačnih objav. V mislih imam predvsem tisto drugo izgubljanje v času, ki ga imam veliko, veliko raje. To je tisto, ki nastopi, ko počnem stvari, ki so mi res ljube, ki me razveseljujejo in navdihujejo. In poletje je idealen časa za take spremenljive časovne okvire. Mislim, da se lahko vsi strinjamo, da poleti čas že na splošno teče v drugačnem ritmu. Če kdaj, si poleti vzamemo čas za počitnice, oddih, dopust, ko se sprostimo in počnemo stvari, ki so nam všeč. Distanciramo se od vsakodnevnega stresa in se posvetimo stvarem, ki so nam pri srcu. In sama se velikokrat šele takrat, ko odložim telefon in običajno študijsko delo (beri: učenje, predavanja, seminarje, iskanje odgovorov na študijska vprašanja…) na stran, počutim bolj živa, kot bi ponovno vdihnila svež zrak in na polno zadihala. In vsak dan je lahko nova priložnost za dihanje s polnimi pljuči. Priložnost, da se odklopimo od vsega kar nas (nezavedno) veže ter pustimo, da čas steče v svojem ritmu. Priložnost, da odložimo telefone in skrbi. Priložnost, da primemo za knjigo ali spet priključimo šiviljski stroj, zaplešemo, se odpravimo na potep ali pokličemo prijatelja … Priložnost, da spet odkrijemo strast in vdihnemo življenje.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|