Vsi smo samo ljudje. Vsi imamo dobre dni in vsi imamo tudi tiste, ko ne gre vse tako, kot si bi želeli. Vsi imamo čustva, čeprav jih nekateri poskušajo(mo) skriti. Vsi potrebujemo kdaj pogovor, ramo na kateri se lahko zjočemo in besede, ki vrnejo upanje. Vsi. Vsi kdaj potrebujemo nekoga, da nas brcne v rit in spodbudi, da poskusimo nekaj, kar nas je strah. Vsi potrebujemo nekoga, ki bo razumel in vedno razume. Vsi. Če ste v svojem življenju našli take ljudi, se jim zahvalite, in bodite hvaležni. Hvaležni za to, da ste jih v življenju našli in hvaležni za vse kar naredijo za vas, četudi se vsega ne vi, kaj šele oni, ne zavedate. Bodite hvaležni skupaj in vedno. Jaz sem hvaležna. Zelo hvaležna. Čisto za vsakega posebej. Vsak ima posebno mesto v mojem srcu in vsak zavzema velik del mojega življenja. Priznam, nekoč sem mislila, da še dolgo, če sploh kdaj, ne bom imela tega zaklada v življenju. Sedaj pa sem hvaležna za to. Hvaležna sem z vse, ki razumejo moje misli, pa čeprav jih kdaj ne znam dobro ubesediti. Hvaležna za vse, ki povedo, kar je res, pa čeprav v tistem trenutku boli. Hvaležna za vse, ki me poznajo bolje kot se sama. Hvaležna za vse, ki prisluhnejo, čeprav vedo, da ne bodo poznali odgovora na moje dvome. Hvaležna za vse, za katere bi šla daleč, da bi bilo lepo. Hvaležna za vse, ki ponavljajo 'zmoreš', ko jaz že zdavnaj obupam. Hvaležna za vse, ki me podpirajo. Hvaležna za vse, ki skrbijo, da je moje življenje polno izzivov. Hvaležna za vse, ki se ne strinjajo z mano. Hvaležna za vse, ki mi zaupajo. Hvaležna sem za vse, ki mi pomagajo videti drobce sreče v običajnem vsakdanu. Hvaležna sem za vse, ob katerih se mi 'hvala' zdi premalo. Hvaležna.
Na koncu ugotoviš, da je vedno tako, da se ti stvari zgodijo, ko najmanj pričakuješ. Čisto nepričakovano, brez datuma začetka, a z neprecenljivo vrednostjo. Podarjen ti je dar, prijatelj. In to je darilo, ki se ga ne da kupiti za nobeno ceno, mogoče nekateri obljubljajo, da se ga da, a prodajajo prazno slamo. In ta dar je potrebno negovati, si vzeti čas zanj in mu zaupati. Dar, ki je vedno v tvojih mislih in vrača nasmeh na obraz. In to je neprecenljivo.
0 Comments
Že nekaj dni razmišljam o ciljih, ki si jih postavljamo in o poti, ki nas vodi do njihove uresničitve. Ta pot je za vsakega drugačna, pa četudi začnemo na isti točki z istim ciljem. Nekateri gredo naravnost, po najkrajši poti, drugi vijugajo, da se zvrti, a na koncu vsi prispemo. No, mogoče ne čisto, kdaj kdo med potjo obupa, skomigne z rameni in se obrne, se ustavi, in taki redkokdaj dospejo na cilj.
Na tej točki življenja me napolnjuje veliko želja in z njimi povezani cilji. Rada bi gradila na več segmentih življenja, a mi zadnje čase največ časa vzame ena. Seveda, izpitnemu obdobju primerno je to faks, učenje, učenje in učenje. Gora učenja, ki naj bi vodilo tudi v goro znanja. To se zdi logično. Pravijo, da več doseže nekdo brez talenta, ki veliko dela kot pa tisti, ki ima talent pa ne dela nič. A pri učenje veliko dela ne nujno prinese veliko znanja. Mogoče oziroma zagotovo obstajajo ljudje, ki se na tej točki ne bodo strinjali z mano, a to sem v zadnjih dneh ugotovila sama. Če se samo učiš, učiš in učiš, večino dneva nameniš absorbiranju novih podatkov, z nekaj malega pavzami za hrano in priporočljive odmore med učenjem, bo na koncu tvoja glava bolj prazna kot na začetku. Sliši se čudno, verjetno bi tudi meni bilo, a trenutno se tako počutim. Po mesecu intenzivnega učenja, ko so bili dnevi v največji meri posvečeni le temu, se počutim bolj prazno, z manj znanja kot prej. In mislim, da vem, zakaj je tako. Naredila sem napako. Mislim! Mislim, da sem preveč strmela v cilje, ki so nekje daleč, a so bili na začetku postavljeni kot enostavno, dosegljivo. Preveč sem se osredotočila na vse kar sem se mogla (in se še moram) naučiti. In v vsem tem sem na nekaj malo pozabila. Nisem pozabila razloga, zakaj sploh želim doseči cilje, ampak sem pozabila, kakšna želim postati. Pozabila sem nase. In namesto, da bi bila po tem mesecu modrejša, sem naredila napako. In iz te napake sem se zagotovo nekaj naučila. In upam, da bom to vedela za zmeraj. Ne smemo pozabiti nase. Na to kar nam vrača nasmehe na obraze, kar nas veseli in kar nam je sonce na deževen dan. Posebej zadnje dni, ko je bilo vsega čez glavo, sem ugotovila, da me nič več ne more razveseliti, ne sonce ne sneg ne pesem ne smeh. Postala sem imuna na vse, kar me je nekoč napolnjevalo. In ta občutek zadovoljstva sem zamenjala za praznino, občutek neznanja, turobnost, meglo in mraz. In ta menjava nikakor ni bila dobra. Jaz sem v tej preizkušnji padla pod (lastnimi?) pritiski po materialnem uspehu in želim si, da vi ne bi ponovili moje napake. Potrebno je najti zdravo mejo med tem, kako ostati zvest sebi in biti zadovoljen ter med delom in drugimi obveznostmi, ki jih moramo opraviti. Iskanje te meje seveda ni enostavno, a vredno jo je najti. Dragi moji, ne pozabite nase, pa naj bodo pred vami še tako ambiciozni cilji. Ne pozabite na drobce sreče vašega življenja. Ker je življenje brez njih eno samo drvenje od točke do točke brez smisla in končnega cilja. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|