Sreča.
Sreča je razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, pravi SSKJ. A bi verjetno vsak izmed nas zase našel svojo definicijo, kaj zanj pomeni biti srečen. In prav to – biti srečen - je tisto k čemur večina stremi. Velikokrat si sicer v po vezavi s srečo postavljamo neke vzročno-posledične povezave, npr. če bom imel veliko denarja, bom srečen; če bom vitek, bom srečen; če bom poslovno uspešen, bom srečen... Ne glede na to, da se nekje v sebi zavedamo, da nam te stvari same po sebi ne bodo prinesle sreče oziroma da bo ob dosegu pogoja, nastal nov pogoj in potem... potem pa bomo res srečni. Sreča ni ne zadovoljstvo, ne veselje, ne kaj tretjega. Sreča je preprosto sreča in ko jo občutiš, to veš. Sama bi jo mogoče najbolje opisala kot težko opisljivo, nepojmljivo zadovoljstvo, povezano z hvaležnostjo za življenje, sprejemanje trenutnega stanja in vsega kar nam prihodnost prinaša. Seveda se razumsko zavedaš, da trenutni položaj ni idealen, še vedno imaš veliko želja in načrtov, pred tabo je tisoč in en izziv, a se preprosto počutiš srečno v tem, kar je in kar si. Verjamem, da je to težko razumeti. Tudi sama bi to še nekaj mesecev nazaj jemala kot nek bolj kot ne umetniški zapis nekoga, ki bi nam najverjetneje želel nekaj prodati. A nekje v začetku leta sem tako srečo, ki jo sedaj skušam opisati, doživela tudi sama. Seveda sem bila že prej srečna, a je šlo velikokrat bolj za razumsko srečo: dobro mi gre v življenju, nič bistvenega mi ne manjka, imam še več kot potrebujem = srečna sem. Tokrat pa sem čutila srečo, ne da bi razumsko razmišljala o tem, kaj imam in kako zgleda moje življenje. Na tem mestu bi bilo pričakovati, da bom razkrila revolucionaren načrt, kako do tega priti ali pa (marketinško obarvano) drobno, enostavno spremembo, ki bo vaše življenje brez dvoma naredila srečno. A žal še sama ne vem, kako izgleda ta recept ali kaj zanj potrebujemo. V zadnjem času sem, v želji, da bi bil ta občutek sreče konstantno prisoten v meni, precej premišljevala, kaj je skupno vsem trenutkom, ko sem jo čutila. A nekako, vsaj zaenkrat, ne najdem tistega nekaj. Prvič sem (vsaj da se živo spomnim) to preprosto srečo občutila v sredini februarja, ko sem se po temnih ljubljanskih ulicah vračala domov. Za mano je bil (še eden izmed mnogih zapovrstjo tiste tedne) res naporen in hiteč dan, ko sem prost čas namenila temu, da sem prišla od ene obveznosti do druge. Je bil mogoče povod občutku sreče to, da sem uspela narediti vse, kar je bilo tisti dan potrebno? - A zakaj jo potem ne čutim vsakič, ko mi uspe uresničiti zastavljene cilje ali pa še kaj več? Ali gre za trenutek umirjenosti v kontrast hitenju? - A zakaj se potem občutek sreče ne pojavi, vedno, ko se umirim, vzamem trenutek/dan za sprostitev brez obveznosti? Je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da tisti dan skoraj nisem prijela telefona v roke in preletela socialnih omrežij, ki jih veliko posameznikov omenja kot sredstvo negativne energije in nezavednih projekcij, ki nas odvračajo od zadovoljstva samih s seboj in posledično od sreče? - A zakaj se potem to ni zgodilo še kdaj ob takih dneh, ko ni časa in priložnosti za socialna omrežja (takih dnevom je pri meni kdaj nenačrtno kaj pa prav načrtno veliko)? Je mogoče, da ni nekega sprožilca sreče? Gre mogoče za kombinacijo več dejavnikov ali pa mogoče za darilo nečesa/nekoga večjega? Kdo bi vedel... Četudi nimamo vseh odgovor, se predajmo sreči in bodimo hvaležni zanjo, ko pride.
0 Comments
Ste že naleteli na knjižni lik, v katerem se v veliki meri najdete in bi v veliki večini rade volje zamenjali življenje z njim? Zame je ta lik Polly, lastnica Male obalne pekarne, ki jo spoznamo v knjigi Mala obalna pekarna pisateljice Jenny Colgan in njenih dveh nadaljevanjih; Poletje v Mali obalni pekarni in Božič v Mali obalni pekarni (ki sem ga prebrala v angleškem originalu Christmas in Little Beach Street Bakery, ker slovenski prevod še ne obstaja). Na prvi pogled je mogoče tole zbirko zgodb o Polly označiti za čisto lahkoten šund, poletno branje. In na nek način to tudi je. Branje je sproščeno in čisto primerno za na plažo - posebej drugi del, ki se dogaja poleti, kot že nas naslov pove. Sama pa teh zgodb ne bi označila samo kot lahkoten šund, saj ima zgodba malo več vsebine in globine. Polly zapusti vrvež mesta po neposrečeni romantični zvezi in neuspešnem poslovnem življenju. Svoj mir in priložnost za nov, svež začetek najde v malem obmorskem mestu, kjer veliko časa nameni peki kruha. Nekoč je bila zanjo peka kruha le hobij, a tu postane nekaj več. Polly ne peče le klasičnega kruha, ampak ustvarja mnogovrstne slastne dobrote iz kvašenega testa. V sebi odkrije novo ljubezen, strast in ustvarjalnost. Kaj kmalu se o njenih krušnih dobrotah govori po celem mestecu in tako nastane Mala obalna pekarna, o kateri beremo še naslednja dva dela. Vsi, ki me osebno poznate, veste, da je (bila) pekarna (no, v resnici bolj slaščičarna - ampak saj gre to nekako z roko v roki) nekje v mojih sanjah, mislih, planih za morebitno prihodnost. Zato verjetno ni nobeno presenečenje, da sem se v Pollly našla in mi je hitro prirasla k srcu. Malo obalno pekarno (in njena nadaljevanja) pa vam priporočam v branje četudi kuhinja za vas ni kraj veselja in ustvarjanja. Zgodba o Polly namreč ni samo zgodbo o pekarni in peki kruha, je več kot to. Kot se za lahkotno poletno branje vsebuje tudi romance in druge življenjske pripetije, ki jo, vsaj po mojem mnenju, naredijo zanimivo za vse. Za vse ljubitelje peke pa naj dodam samo še, da so na koncu vsake knjige tudi recepti, ki jim gre dati priložnosti. Verjetno bi bil najbolj pričakovan odgovor: družbo in druženje, a pri meni ni tako. Naj pojasnim. Po več letih sem veliko več časa skupaj v enem kosu preživela v domačem okolju, kar je pomenilo tudi več pristnega stika z domačimi. Z drugimi pa mi je čisto zadostovalo druženje preko različnih socialnih omrežij in podobnih platform, ki omogočajo video pogovore. V tem času smo se celo mogoče več družili kot običajno, saj se zaradi polnih urnikov in lociranostjo na različnih koncih sicer težko uskladimo za skupen termin, prevoze in drugo potrebno. Med časom karantene pa nam je uspelo uskladiti in to celo večkrat. To je naredilo mojo karanteno drugačno od karantene drugih, si mislim, saj kolikor sem povzela iz pogovorov z drugimi, ki so v večini pogrešali ravno socialne interakcije.
Moj odgovor je čisto nasprotje temu in zanj nisem rabila niti veliko razmišljati, ampak je kar priletel iz mene, ko sem dobila to vprašanje. Čas zase in umirjenost sta tisti dve stvari, ki sem jih res pogrešala. In čeprav me vsakič, ko na to pomislim, izrečem, napišem ali preberem, malce zaboli, to priznavam tudi tu. Ker tako pač je, zakaj bi se slepili. In zakaj zaboli? Ker mislim, da sem za velik del tega odgovorna tudi sama. Vem zakaj je tako. Vse je stvar prioritet. Ampak so obdobja, ko so prioritete glede na status mogoče nekoliko drugačne kot bi si morda želel v dani situaciji, a kdaj kasneje si hvaležen, da si neko obdobje preživel v deficitu na določenem področju za večji uspeh za drugem. Zveni povzpetniško? Mogoče je. Ampak sama sem kot študentka rada resno v študiju, kar pač kdaj pomeni, da določenim stvarem rečem ne in imam za kosilo sendvič. Se mi zdi, da se moram braniti za to? Ja, kdaj pa res. Študijske obveznosti in moja potreba po resnem študiju so razlog tega, da sem v karanteni najbolj pogrešala prav čas zase, umirjenost in mogoče še stalnost. V mojem primeru je stanje v nekem obdobju postalo precej hektično, če se lahko tako izrazim. Obveznosti so se povečale, spremenile in študij od doma je potekal v drugačnem okolju in dinamiki kot sicer. Zaradi neobstoječega urnika, ki je pomenil predavanja od spremenljivih terminih, spremenljive dolžine, sem se v nekem obdobju počutila, da moram biti konstantno na voljo, da se hitro odzovem, prisostvujem obveznemu sestanku in podobno. Ob tem se mi zdi zelo na mestu, da povem tudi, da se kolegice, torej študentke istega programa, ki so do določene mere imele enak študij na daljavo kar zajema obveznosti, navodil in drugo, niso počutile enako ali podobno kot jaz. Vsaka je ta čas doživela na svoj način. Kot tudi vse drugo. Sem pa imela tudi čas zase, svojo samoto in mir, brez skrbi. Ko so se razmere malce umirile, sej našla čas in priložnosti za to. Bilo je mogoče potrebno malo več prilagajanja in obrazložitev, a je bilo vredno najti in vzeti si čas. V veliki meri smo namreč sami odgovorni za svoje počutje. Piše: Neo Prizadevamo si, da bi jo dosegli v svojem delu. Iščemo jo v vsakdanjih stvareh. Majhne napake nas že spravijo iz tira. Nad marsičem dvignemo roke, če nismo dovolj predani svojemu delu. Popolnost ali nič. A vendarle se mi zdi prav, da smo zahtevni do dela, ki ga opravljamo. Nič ne sme ostati napol narejeno, ker bomo samo tako zares ponosni na svoje delo, čeprav mogoče res ni treba, da se ženemo do skrajnosti.
Popolnost pa pogosto iščemo tudi pri ljudeh. Starši so in tudi bodo še naprej otrokom postavljali eno vprašanje. Vprašanje, na katerega otrok ne more odgovoriti. »Zakaj si tak/a?« To vprašanje starš postavi, ko malček svojim vrstnikom meče pesek v oči, ko ne posoja svojih igrač, ko začne v trgovini kričati in brcati zaradi čokoladnega jajčka… Isto vprašanje se postavi najstniku, ko ne dela domače naloge, v družbi nosi slušalke, pri kosilu si po telefonu dopisuje s prijatelji… Pravega odgovora na vprašanje pa starš nikoli ne dobi. In kaj je pravi odgovor? »Ker sem tvoj/a…« Pogosto se vsi obnašamo kot starši, ki svojim otrokom očitajo napačna dejanja. Vendar to počnemo vsem. Nimamo več zadržkov in vsepovprek izpostavljamo napake. Občutljivi smo tudi za stvari, za katere posameznik sploh ni kriv. Zgražamo se še ob malenkostih kot so videz, hoja… Vse, kar iščemo pri drugem, mora ustrezati našim kriterijem. »Vse mora biti po moje.« Ali sploh razumemo popolnost? Kaj sploh je lahko popolno? Narava? Vesolje? Bog? Ne moremo je doseči, vedno se ji le približujemo. Popolnosti ne moremo razumeti. Če je popolnost nekaj božanskega, lahko hitro uvidimo, da mi zagotovo nismo popolni. Nismo in na tem svetu tudi ne moremo postati. Tega, kar imamo za Najvišje, zaradi popolnosti ne moremo imeti tako radi, kot bi se zares spodobilo. Nepopolnost pa smo sposobni ljubiti, ker nam je razumljiva, ker ima meje. Ljubimo šele tedaj, ko razumemo vse napake in slabosti ter jih ne skušamo pri priči odpraviti in človeka oblikovati »po svoji podobi«. Ljubimo šele tedaj, ko se končamo igrati Boga. Ljubimo šele tedaj, ko sprejemamo razlike med nami. Človeka ljubimo šele tedaj, ko se zavemo, da smo si prav zaradi razlik med seboj tako podobni. Ljubimo šele, ko človeka sprejmemo prav takega, kot je. Neo Nisem neka ljubiteljica smučanja, a sem z veseljem spremljala (posebej odločilne) tekme Tine Maze. V spominu mi najbolj ostaja konec neke ure med angleščino v gimnaziji, ko smo profesorico prepričali, da smo nekaj minut posvetili direktnemu prenosu Tinini vožnje. Ta občutek, ko skupaj navijaš in se potem veseliš, je nepopisen. (Profesorica angleščine, če to berete, hvaležna sem vam za to izkušnjo.) Kako mora šele biti doživljati take uspehe in poleg tega nositi na sebi težko priprav, ki se jih marsikdo ne zaveda? To vedo le redki. Tina Maze je ena izmed njih. Knjiga Jaz. Tina. je odličen biografski roman, ki je daleč od suhoparnega naštevanja dosežkov in pustega opisovanja dogodkov v življenju te izjemne športnice. Je nek skupek Tininih osebnih zapisov (iz dnevnikov), ki jih je s povezovalnimi besedili odlično dopolnil novinar Vito Divac, ki mu je Tina zaupala. Dober vpogled v Tino, njeno smučarijo in življenje nam dajo tudi zapisi njenih bližnjih, ki jih beremo ob koncu. Zgodba je navdihujoča, a hkrati dober dokaz, da nobena pot ni postlana le z rožicami. In tudi če nismo aktivni v smučanju ali pa zagrizeni športniki, nam ogromno da. Ni težko ponosno povedati kdo smo, ko stoji eden izmed naših športnikov na stopničkah in se slišijo verzi himne. Potrebno se je podpirati med seboj tudi, ko zmanjka tista sekunda do stopničk ali ob odstopih. Pa ne mislim zgolj na podpiranje naših športnikov, ampak predvsem na neko splošno podporo med nami. Ko sem leta nazaj zvedela, da bo knjiga izšla, sem si jo želela prebrati. Še vedno ne znam zares pojasniti zakaj. Posebej, ker je knjiga po nekaj prebranih poglavjih več kot tri leta stala na polici. Knjigo sem prejela v darilo in takoj navdušeno začela z branjem. A me ni prepričana niti toliko, da bi vztrajala malo dlje. Po izkušnji branja sedaj, lahko zaključim le, da očitno takrat ni bil pravi čas. Dejstvo je, da sedaj prebrano dojemam drugače, ker sem drugačna. In mogoče je že tako prav, da ima tudi vsaka zgodba svoje mesto v življenju bralca. Mislim, da smo se vsi, če že ne prej vsaj v zadnjih dneh spraševali o tem, kakšno bo življenje po tem obdobju, ki se (kot kaže) nekako zaključuje. Počasi se ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije omiljajo in življenje se vrača na stare tirnice. Pa bodo res stare ali bodo samo vodile po na videz podobni poti do (enakega) cilja?
Nekateri napovedujejo velike spremembe v načinu življenja in naši miselnosti. Se bo res vse spremenilo ali bomo hitro pozabili na obdobje ukrepov in prepovedi? Težko se odpovemo nekim navadam, ki smo jih imeli samo zaradi nekaj mesečne pavze. Mogoče smo v tem obdobju, ko smo se bili prisiljeni ustaviti in ustaliti, še bolj uzavestili kaj nam zares nekaj pomeni in kaj dela naše življenje polno in kakovostno. Kdor je prej živel iz dneva v dan, bo to verjetno počel tudi po karanteni. Kdor je bil navajen potovati, bo še naprej raziskoval svet. Kdor je prej običajno kupoval kruh, bo mogoče svoje droži (tukaj ustavi ime svojih) še nekaj časa hranil, potem pa idejo o domačem kruhu opustil ne glede na to kako boljši je od kupljenega. Kdor se je prej požvižgal na zakone, jih bo na tak ali drugačen način še vedno kršil. Kdor se je v tem času poskusil sam skuhati svojo kavo, bo mogoče bolj cenil tistega, ki mu (večkrat) dnevno dostavi skodelico te zanj magične tekočine. Kdor je kot najpomembnejše skrbel za svoje zdravje, po to (upoštevajoč nove smernice) delal še naprej. Kdor je prej dvomil, bo dvomil še naprej...tudi o vsem zgoraj napisanem. Se tega časa 'potem' bojim? Me je strah negotovosti, ki jo prinaša prihodnost, ki je po takem obdobju še večja kot sicer? Ja, ni mi težko priznati. - Čeprav sem na neki točki začetka tega obdobja zapisala, da se v bistvu ni nič bistveno spremenilo v mojem vsakdanu, a od takrat se je zgodilo marsikaj. - Strah me je tako kot je vsakega strah nepoznanega. Nisem rada v negotovosti, rada vem kaj se bo zgodilo in kaj me čaka ob naslednjem koraku. Sedaj pa je tako, da ne morem z gotovostjo načrtovati tedna, dva, kaj šele mesec dni v naprej. To obdobje me je ogromno naučilo. Mogoče sem se spet spomnila, kaj je tisto bistveno ali vsaj malo miselno previhralila svoje vrednote. Kaj mislim, da mi veliko pomeni in čemu praktično posvečam večino časa? Zakaj, če se, te dve stvari razlikujeta? Kaj me v globine občutka moti, ko se pritožujem in kaj je tisto, kar me brez dvoma osrečuje? Nekje sem slišala napoved, da naj bi se zaradi ukrepov samoizolacije in omejitev druženja ob vrnitvi v življenje po koronavirusu ljudje bali drugih ljudi. Vidim tudi podlago za takšno napoved, a vseeno mislim, da smo ne glede na vse socialne bitja željna druženja. Kdor je prej organiziral, bo še naprej vabil in pripravljal. Kdor prej nikoli ni utegnil, bo tudi zdaj težko našel čas. Kdor je vedno zamudil, bo verjetno še vedno točno pozen. Sama sem v preteklih dneh, ko je bilo druženje pod določenimi pogoji vseeno dovoljeno, trikrat šla med ljudi - pod kar berite, da sem bila v stiku še s kom, ki ni član istega gospodinjstva in to ne preko zaslona. In bilo je drugačen, prvič celo precej neprijetno. A je bilo drugič in tretjič že bolj podobno času prej, torej običajnemu. To se mi pa zdi popolnoma normalno. Če smo se dva meseca srečevali in bili v kontaktu brez posrednih medijev samo z domačim in se bolj kot ne držali med štirimi stenami in zase, je povsem običajno, da se ob spremembi počutimo nekoliko neprijetno, saj tega zadnje čase nismo bili deležni. A tako kot smo se navadili na biti sam, se bomo hitro navadili spet na druženje, saj je to veliko bolj prijetno in naravno kot pa samota. Smo mogoče v tem času spoznali koliko stvari lahko opravimo tudi brez stika? Kaj vse nudijo različne e-možnosti? Je prihodnost smiselna, če jo naročimo s par kliki in nam jo dostavijo pred vrata? Le zakaj (si) postavljamo vprašanja? Kaj bi rekli? Malo za šalo malo zares, je odgovor popolnoma preprost. Vprašanja postavljamo, ker smo željni odgovorov.
Verjetno je vsem znan stereotip o Slovencih in našem postavljanju vprašanj, ki ga (posebej tuji) predavatelji velikokrat omenijo. Zakaj se po predavanjih, ko imamo priložnost postavljati vprašanja pojavi nelagodna tišina, namesto da bi se usul plaz vprašanj? Razlogov je zagotovo več. Če jih iščemo zunaj nas, lahko rečemo, da so predavatelji odlično opravili svoje delo oziroma predavana vsebini ni spodbudila nobenega vprašanja v nas. Sama pa bi razloge našla tudi znotraj nas. Velikokrat se, tudi meni, zgodi, da nisem prepričana o nečem, kar pa bi mogoče že morala vedeti in ker nočem izpasti nevedna, raje ne vprašam in odgovor raje poiščem sama. Tudi to, da vemo, da lahko na spletu ali kje drugje s par kliki SAMI najdemo odgovor na naše vprašanje, je lahko razlog, da vprašanja strokovnjakom, ki nam dajejo to možnost ne postavljamo. Mogoče pa je tudi, da imamo dovolj domišljije, da si manjkajoče informacije rahlo izmislimo ali zapolnimo te luknje z našimi predvidevanji. A predvidevanja so lahko daleč od resnici, kar prinaša le dodatno zmoto. Za postavljanje vprašanj potrebujemo pogum. Pozitivno pripomore tudi poznavanje predavatelja ter zaupanje in pozitivna klima med skupino poslušalcev. Izpostaviti se pred skupino in postaviti vprašanje je za mnoge izjemen dosežek. A zavoljo osebnega in strokovnega napredka in rasti, je dovoljšnja mera samozavesti ni poguma nujno potreba. Pa ne le za postavljanje vprašanj ampak tudi sicer. Rada bi vas spodbudila, da bi (si) postavljali vprašanja. Ker v večini drži, da neumnih vprašanj ni, čeprav se nam vsem kdaj zdijo določene nesmiselna in nepotrebna. Ampak le preko spraševanja (sebe) lahko pridemo do odgovorov in s tem do novih rešitev in znanj. Včasih tudi naš stari dobri vsevedni Google nima vseh odgovorov. Določeni odgovori se skrivajo samo v globini nas samih in je zanje se je potrebno poglobit vase in odgovor najti nekje v sebi. Posebej to velja pri vprašanjih o nas samih, ki jih kdaj tudi težko dobro zaobjamemo z besedami. Iskanje odgovorov v sebi pa velikokrat ni enostavno, a ponavadi prineseta razmislek in poglobitev zelo uporabne odgovore – vsaj po mojih dosedanjih izkušnjah. Se je pa posebej v začetku zelo težko zares slišati, zato si je potrebno prisluhniti, vzeti si čas, najti mir in iskati odgovor, napeti ušesa, če želite. In, ja, za tiste, ki ste prebrali vse to konca in se od začetka sprašujete - ne, tega ne dejansko ni nihče vprašal. ;) Piše: Neo Kaj mi pomeni?
Če si večkrat to ponovim, se mi zdi že sam zvok vprašanja nenavaden. Kaj mi pomeni zbuditi se, skuhati kavo, kaj mi pomeni jutranji sprehod, kuhanje kosila, kaj mi pomeni branje knjige, popoldanski počitek, delo v samoti v prazni sobi, kaj mi pomeni večerja z družino, sedenje pred televizijo z občasnim smehom ali komentarjem o dogajanju na televiziji… Nič. Ali vsaj zelo malo, da ne pretiravam. Saj mi tudi vsakodnevne navade nekaj pomenijo. Vsaj mislim, da. Pomeniti, pomeniti… Slovar mi o tej besedi pove zelo malo, ker mi pove preveč. Kar naenkrat ne vem več, o čem govorim. Nekaj v meni mi govori približno takole: “pomeniti” = imeti vrednost. Vrednost nečemu pa pripisujem jaz. Ni vprašanje kaj nekaj pomeni, temveč kaj pomeni MENI. Kaj mi torej pomeni dnevna rutina? Razen tega, da mi nudi nek občutek varnosti ali gotovosti, mi ne pomeni veliko. Če slučajno pride do spremembe v poteku dneva, nič hudega. Kaj mi pomeni avto? Nudi mi občutek svobode, grem lahko kamor hočem. A če avta nimam, nič hudega. Navade in stvari mi torej ne pomenijo toliko, da življenje brez njih ne bi bilo vzdržno. Predvsem mi nudijo nek luksuz, potrebujem pa jih ne. Torej mi nekaj zares pomeni, če brez tega ne zmorem? Če je tako, čemu dajem vrednost? Ali mi sploh kaj pomeni? Mogoče mi kaj pomenijo ljudje? Kaj mi pomeni mati, oče? Samo vzrok mojega obstoja? Ne, ne samo to. Roka, ki me hrani? Ne, ne samo to. Kaj mi pomeni brat, sestra? Kaj mi pomeni družina? Nič, saj lahko živim brez njih. No ja, vselej si želim stika z njimi, če jih ne obiščem pa jih moram vsaj občasno slišati po telefonu. Torej mi vendarle nekaj pomenijo. Vedno so nekje prisotni v mojih mislih. Z njimi moram biti v kontaktu, potrebujem jih. Če gledam na svoje življenje še malo širše, pomislim na prijatelje. Tudi njih potrebujem. Ne sprašujem se zakaj, preprosto tako čutim. Ne potrebujem jih, ker bi imel od njih kakršnekoli materialne ali druge koristi. Ne potrebujem jih iz navade, ker bi bilo slabo biti sam. Ne vem, zakaj mi nekaj pomenijo, a vendar je tako. V tem času, ko smo predvsem doma in nimamo veliko stikov, se sprašujem, kdo mi sploh kaj pomeni. Koga bi bilo res treba po dolgem času poklicati, s kom bi se moral videti preko videokonference, komu bi bilo treba poslati razglednico (od doma :)), goloba pismonošo, dimni signal… Nekje je nekdo in Nekdo. Komu pa jaz kaj pomenim? Ali vem, da mu/ji nekaj pomenim? Ali opazim, da si želi moje prisotnosti? Ne, pogosto tega ne vem, se tega ne zavedam, tega ne vidim. A vendarle je nekje nekdo in Nekdo. Kaj mi pomeni? Neo Olga je mati in žena. A nekega aprilskega dne se to spremeni. Mož jo zapusti in to jo pahne v neizmerno žalost, trpljenje in tegobe prihodnjih dni. Olga se praktično sesuje v nič. Tako bi lahko na kratko opisala roman Elene Ferrante Dnevi zavrženosti, ki je imel name presenetljiv vpliv in pustil med branjem nepričakovana čustva. To je bila zame prva knjiga, ki sem jo prebrala v elektronski verziji. In glede na “koronsko” situacijo, v kateri smo (ki sem ji sama pridružila še odločitev o ne-kupovanju prek spleta zaradi nepotrebnega obremenjevanja pošte), je bila to odlična alternativa in priložnost za nekaj novega. Pogrešala sem obračanje strani, a bila po drugi strani navdušena nad možnostjo povečave. So prednosti in pomanjkljivosti, o tem ni dvoma. O zgodbi pa lahko rečem samo: take zgodbe pa še ne. Večji del knjige sem upala, da bom prebrala stavek: "In vsa prepotena se je zbudila iz grozne more." ali kaj podobnega, kar bi nakazovalo, da je bilo prej prebrano neresnično. A do tega ni prišlo. Zakaj sem kljub težki vsebini vseeno nadaljeval z branjem? Tudi sama sem se to na trenutke spraševala, posebej po nekaj do kraja temačnih odlomkih, ko sem prav čutila trpljenje lika v sebi. Mogoče zaradi upanja, ki ostaja, upanja, da bo tudi za Olgo posijalo sonce in se bodo koščki življenja postavili na pravi mesto. Zgodbo odlikuje neposreden slog in izjemno slikovito prikazana čustva. Če si lahko izposodim besede Ane Ugrinović iz spremne besede o slogu pisanja pisateljice Elene Ferrante, ki se mi zdijo odličen opis: "Sijajnost teh romanov je v občutku, da je vsak odstavek, ne glede na vsebino, usoden". Avtorica pa nosi tudi dih skrivnostnega, kar pred branjem nisem vedela, a se mi zdi zanimivo. Njena identiteta je skrita, vemo zelo malo o njej. Ob tem se sprašujem ali je sploh pomembno vedeti, kaj o avtorju knjiženega dela. Je to razlog, da iščemo podobnosti med resničnim življenjem pisatelja in liki v njegovih zgodbah? Meni se zdi tale avtoričina odločitev za odsotnost, kot sama temu pravi, saj je ime (izmišljeno ali resnično) ohranila, dobra poteza. Suvereno in v svetu, ki kljiče po nečem novem, je mogoče našla dovoljšnjo mero skrivnostnosti, ki nas privlači. Ali lahko ubežimo preteklosti? Se moramo zavoljo mirnega življenja v prihodnosti soočiti s tegobami preteklosti? To sta zame vprašanji, ki mi še vedno odzvanjata, ko pomislim na Dneve zavrženosti. Odgovor pa... Prejšnjič sem govorila o tem, kaj sem se jaz naučila v svojih 35. dneh #ostanidoma obdobja. Tokrat pa so na vrsti izkušnje drugih.
Očitno se bomo vsi nekaj naučili iz tega obdobja, ki ga nihče ni moral zares predvideti ali se pripraviti nanj. Tudi sama sem preko teh ugotovitev drugih, ki ste jih delili z mano, spoznala nekaj novega oziroma pomislila še na druge aspekte. Hvaležna sem vsakemu posebej, da ste si vzeli čas in mi (torej tudi vsem nam: bralcem Drobcev sreče) zaupali. * Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. Dobro je nekaj ljubezni vedno "prišparati" tudi zase, sicer izgubiš sebe. 2. V težkih trenutkih ne smeš dovoliti, da dnevi postanejo enolični in togi. 3. Ob praznikih ni pomembno to, kaj je na mizi ali darila, ampak predvsem kdo je okoli mize. 4. Še bolj cenim lokacijo doma - ne bi mogla živeti stran od narave. 5. Tehnologija nikakor ne more nadomestiti srečanj v živo. 6. Začel sem se zavedati podpore družine, ki jo imam pri svojem delu. 7. Končno se je pokazalo kdo študijske obveznosti opravlja sam in sproti in kdo se zanaša na druge oziroma išče raznovrstne bližnjice. 8. Isti ljudje jamrajo, isti ostajajo optimisti. Tega niče ne spremeni. 9. Koliko Slovenci jamramo in smo nestrpni?! 10. Kako hitro se lahko počutiš kot največji kriminalec - omejijo te na domači kraj in potem se zapelješ 2 km stran... |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|