Danes je 35. dan, ko zaradi ukrepov, ki so bili sprejeti, da bi s skupnimi močmi omejili širjenje koronavirusa, ostajam doma. V tem času sem samo trikrat oblekla kavbojke (pa še to samo zaradi ustvarjanja vizualnih vsebin), enkrat sem se peljala z avtomobilom, nisem šla izven svoje občine (na srečo je ta precej velika in omogoča daljše pohode), spoznala sem precej novih programov, aplikacij in podobnih možnosti za komunikacijo na daljavo, prvič prebrala knjigo v njeni e-različici (o tem več kmalu), nisem pa še vzgojila svojih droži(skoraj težko verjeti, a ne?) …
Spremembe, ki so nastale zaradi situacija, v kateri smo in očitno še nekaj časa bomo, so me spremenile. Spoznala sem nekaj novega o sebi, svojih bližnjih, svetu, se naučila nekaj stvari (pa s tem ne mislim znanj, ki sem jih v procesu študija na daljavo pridobila) in dodatno okrepila zavedanje nekaterih drugih. Nekaj teh ugotovitev delim z vami spodaj. Me pa zelo zanima, če je bilo to obdobje tako tudi zate. Vabljen, da svoje ugotovitve sporočiš v komentarjih, po elektronski pošti ali kako drugače. Če se jih nabere dovolj, jih bom z veseljem delila. Hvala že v naprej za vaše odzive. *Našteto v naključnem vrstnem redu. 1. S svobodo ob skoraj popolnem nadzoru nad urnikom in potekom dneva pride tudi velika odgovornost. 2. Ljudje se čisto različno odzivamo na stres, povišano tveganje za bolezen oziroma druge težave. 3. Če želite, da so ljudje zaskrbljeni in tesnobni, jim dalj časa posredujte le slabe informacije. 4. Ogromno ljudi se boji umreti. 5. Različnim profesorjem je različno mar za študente in usvajanje znanj njihovega predmeta. 6. Uživamo v naravi, sprehodih ..., a si za to običajno ne vzamemo dovolj časa? 7. Otroci se šolajo v šoli in ne doma z razlogom! Nimamo brez pomena večletnega študija za različne pedagoške poklice. 8. Kako omamno lepo diši pomladno cvetje in kako pomirjajoče se je zbuditi ob ptičjem petju (naravnem, ne tistim umetno posnetim). 9. Splet in družabna omrežja so lahko zelo uporabna. 10. V veliki meri je vsak zase odgovoren za svoje počutje. 11. Ne glede na naše odnose z bližnjimi, vsak potrebuje čas zase, čas, ko je sam s sabo. 12. Egoizem ne pozna meja in veliko ljudi ga ima v sebi (četudi je običajno skrit pod površjem). 13. Nikoli ne moreš z gotovostjo trditi, kaj bo jutri.
0 Comments
Branje težko pričakovane Doline rož: tretje knjige Tadeja Goloba, ki nadaljuje Jezero in Leninov park, sem zaključila z enakimi besedami kot branje prvih dveh: “Komaj čakam na naslednjo,” in temu kmalu zatem pridala še: “Tadej Golob je res car, strokovnjak, smetana svojega področja.” A če sem prav zasledila, bom(o) morala na naslednjo Golobovo kriminalko še precej dolgo čakati - po treh zaporednih uspešnicah si bo bojda vzel pavzo. Zaradi razpleta dogodkov po koncu Leninovega parka, tokrat spremljamo nekdanjega višjega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birso kot samostojnega zasebnega detektiva. Kar pa še ne pomeni, da niso v dogajanje vpleteni vsi člani njegove prejšnje ekipe. Ne glede na to, da je Taras predal svoje mestu na Prešernovi nadobudnemu Ahlinu je še vedno vpleten v primer, ki ga njegova nekdanja ekipa skuša razvozlati. Jim bo uspelo brez Tarasovih sivih celic? Še prej kot si odgovorite na to vprašanje pa bi vas, posebej, če vam je Taras že prirasel k srcu, pred branjem samo opozorila, da boste lahko na trenutke trepetali, ja, mogoče tudi za njegovo življenje. Ko je Tadej Golob na predstavitvi njegovih prvih dveh kriminalk podpisoval knjigo zame, je rekel, da moram naslednjo obvezno prebrati, saj v njej nastopa oseba, ki nosi enako ime kot jaz. In od takrat naprej sem tretjo knjigo o podvigih Tarasa z ekipo še bolj nestrpno pričakovala. Nekaj posebnega je v tem, ko bereš o osebi s tvojim imenom. Spraševala sem se, bo Klara le neka očividka, Tarasova ljubica ali nova sodelavka, bo mogoče žrtev ali celo storilka. In to vprašanje mi še posebej ni dalo miru od 64 strani knjige dalje, ko se prvič pojavi njeno ime. In kaj se je izkazalo? Ker nočem uničiti zabave ob branju knjige in vas mogoče še bolj motivirati, da jo primete v roke, bom uporabila način, ki smo ga v mojem času pogosto uporabili pri obnovi obvezne predstavitve knjige v osnovni šoli, kjer smo konec iz istih razlogov spustili, čeprav ni najbolj izvirna strategija, “za to boste pa morali knjigo prebrati”. Zapis je nastal ob poslušanju nagovora ministrice za izobraževanje (dostopen je na tej povezavi: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tv-informativni/174680436), pri katerem sem pogrešala zahvalo študentom, kar me je (po vloženem trudu, času in energiji, ki jo namenjam študiju na daljavo zadnje dni) kar malo ujezilo/užalostilo, a sem ugotovila, da je bolje to obrniti na pozitivno stran in deliti svojo zahvalo.
(* Zahvale so (vsaj približno) razporejene po abecednem vrstnem redu.) Hvala asistentom, ki poleg seznama obveznosti pošiljate študentom tudi opogumljajoče besede ali posnetek za sprostitev ali dobro voljo. Hvala kuharjem, ki vas skrbi, kaj jedo te dni tisti, ki običajno do vašega pulta pridejo lačni. Hvala ministrici, dekanom, ravnateljem in ostalim na položajih, ker koordinirate vse skupaj in počnete stvari, ki jih (končni uporabniki) ne vidimo. Hvala profesorjem, ki ste vzpostavili predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki ste se odzvali na prošnjo študentov za predavanja na daljavo. Hvala profesorjem, ki pošiljate smiselna in razumljiva gradiva in ste odprti za komentarje in vprašanja. Hvala staršem, ki ste na nek način postali učitelji svojim otrokom. Hvala staršem, ki svojim otrokom ne zmorete zagotoviti šole na daljavo. (Pristojni in prijazni prostovoljci nudijo podporo za več področij težav - poskusite najti ustrezno pomoč zase in svojo družino. Prositi za pomoč ni znak šibkosti, ampak dokaz, da želite ostati močni.) Hvala študentom medicine, ki sprejemate klice v klicnem centru za informacije o koronavirusu. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki nudite svojo pomoč pri učenju na daljavo. Hvala študentom pedagoških in drugih smeri, ki pripravljate gradiva ali druge uporabne vsebine za učenje od doma. Hvala tehnikom in ostalim, ki vzpostavljate sisteme, da lahko šola na daljavo poteka. Hvala učencem, dijakom in študentom ter tudi profesorjem in učiteljem za pogosto spremljanje elektronske pošte, obvestil na spletnih učilnicah in drugim sistemov obveščanja. Hvala učencem, ki ne razumete, a ni nikogar, ki bi vam lahko pomagal. Hvala vsem, ki ste se naučili montaže video vsebin ali uporabe drugih medijev za delo na daljavo. Hvala vsem, ki veliko preveč časa zrete v zaslone in vas od tega že bolijo oči. (Vzemite si dovolj odmorov, ki ne vključujejo zaslonov, da si bodo lahko oči spočile - časa je dovolj.) Hvala vsem, ki vam je težko, čutite stisko ali negotovost. (Pogumno naprej - zmoremo!) Hvala vsem, ki zaslužite zahvalo, pa jo ne dobite. Opravičilo in hvala tudi vam. Vse najboljše za me dvaindvajsetič Kdaj pa kdaj si natančno planiram ali pa samo grobo predstavljam kakšen dan za teden, dva naprej in vedno mi je zanimivo, kaj na koncu nastane iz tistega dne. Podobno sem si par tednov nazaj predstavljala, kako bo izgledal današnji dan, saj praznujem rojstni dan. Potem pa je prišel vmes še korona virus in sklepam, da ne bi bil nihče posebej presenečen, če rečem, da je dan potekal popolnoma drugače kot sem si takrat predstavljala. Ampak...
V resnici bi prej rekla, da ni bilo bistvenih sprememb, saj je imel dan zelo podobno vsebino kot sem si predstavljala. Če bi bile razmere običajne, bi večino današnjega dne preživela v razredu šole na pedagoški praksi in kasnejši čas zapolnila s pripravami na naslednji dan ali pisanjem poročil o praksi - namesto tega pa sem večino dneva doma sedela za računalnikom in spremljala predavanje na daljavo ter opravljala druge zadolžitve študija na daljavo. Potem bi se odpeljala na vaje in tri ure preživela v družbi super ljudi in plesa - namesto tega pa sem sama šla nam kratek sprehod, kjer sem lahko slišala le ptičje petje in svoje misli. Predvidevala sem, da bom po takem dnevu utrujena in ne boste verjeli res sem – komaj čakam, da zaprem oči. Glede na mojo običajno zasedenost sem sklepala, da bom čez dan preko takih ali drugačnih medijev dobila nekaj voščil in to je bilo povsem tako. Ob vseh lepih voščilih sem navdana s hvaležnostjo in radostjo vseh, ki mi nekaj pomenijo. Če pogledamo takole malo čez palec nam tale korona virus konec koncev le ni tako zelo spremenil življenja (zaenkrat in naj kar ostane tako). Zanimivo sem tudi lani ob svojem rojstnem dnevu razmišljala o razlikah pred predstavami in realnostjo – je to naključje ali bo to stalnica v nadaljnje? Kdo ve. Zapisa nisem nikoli uspela objavit, zato ga delim z vami sedaj, leto kasneje. Je situacija v moji glavi še vedno podobna spodaj opisani? Ja, v določeni meri popolnoma. "Kaj?! Že kar enaindvajset let bom imela? Joj, že toliko...Saj ni res, no." Te besede so se odvile v mojo glavi, ko sem pred približno mesecem dojela, da se bliža današnji dan, ko praznujem rojstni dan. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da to pomeni, da sem stara (saj ta številka namreč ne predstavlja nikakršne starosti, bodimo realni). Star si toliko kolikor se počutiš in obnašaš, ne kolikor pravi neka številka. In meni se že zadnjih nekaj let zdi, da sem enako stara, da sem prišla do neke "starost" in sem tam že nekaj časa. Vikanje s strani vaških otrok ali podobne situacije me sicer kdaj malce zamajajo v tem razmišljanju, ampak naj bo. Je že prav tako. Šokirana sem bila bolj zaradi spomina na predstave, ki sem jih imela v svoji glavi. Kot majhni se mi je namreč prav enaindvajset let zdela primerna starost za marsikaj. Nekaj teh stvari sem že dosegla, nekaterih verjetno (vsaj tako se zdi) še nekaj časa ne bom. Izpustimo sedaj naštevanje teh, da ne načenjamo polemik o tem, pri kateri starosti je kaj primerno, kar sicer nekateri radi počnemo, a žal sproža tudi veliko nestrinjanja in slabe volje. Rada bi se bolj posvetila premisleku o tem, kako skozi obdobja rastemo, kaj nas življenje (na)uči in kako se naši pogledi na življenje in želeni cilji spreminjajo. Ko si mlajši in opazuješ starejše od sebe, se ti vse to zdi daleč in nepredstavljivo, čeprav mogoče mamljivo. Potem greš dvakrat spat (no, mogoče štirikrat) in si že ti tam, kjer si želel biti. In… ja, stvari (vsaj običajno) niso takšne kot si si jih predstavljal. Pridejo dnevi, ko si brez navdiha, brez energije, z željo po počitku (ali pa ko zaradi epidemije korona virusa ostaneš doma). In za tiste dni, ko je enostavno preveč težko brati (ali pa ti zmanjka čtiva), so filmi idealni nadomestki.
Enako kot za (skoraj) vse pa obstaja več tipov teh. Obstajajo različni žanri, različne tematike, filmi iz različnih časovnih obdobij... So filmi, ki si jih ogledaš in greš potem naprej ter na njih pozabiš. In obstajajo filmi, ki te ob ogledu pustijo brez besed. To so Filmi(kjer velika začetnica ni napaka), ki te bogatijo, spremenijo. In nekaj takih Filmov je zbranih na spodnjem seznamu. Najprej sem si zamislila, da bi o njih povedala, kaj več, a ko sem opisu nekaj dodala, se mi je zdelo, da sem povedala preveč. Različni ljudje namreč dojemamo svet na različne načine in tako je tudi pri filmih. Vsak mora odkriti svoje Filme in vsak mora v sebi ostati brez besed. To so filmi, ki so mene pustili brez besed in bi si jih brez problema ogledala še enkrat: (vrstni red je naključen) 1. Nadarjena (Gifted) 2. On the basis of sex 3. Brezčasna Adeline (The Age of Adaline) 4. Skriti faktorji (Hidden figures) 5. Zadnje počitnice (Last holiday) 6. Še vedno Alice (Still Alice) 7. Pripravnik (The Intern) 8. Zaobljuba ljubezni (The Vow) 9. Zavetje (Safe Haven) 10. Gora med nama (The Mountain between us) 11. Beležnica (Notebook) 12. Julie & Julia 13. Služkinje (The help) 14. Zmenek na slepo (Un peu, beaucoup, aveuglément!) 15. Pot v raj 16. Prijatelja (Intouchables) 17. Vrvež v moji glavi (Inside out) Kateri filme bi pa ti umestil na takšen seznam? Res bom vesela tvojih predlogov. V zadnjih dne se je nemogoče izogniti pogovoru o tem novem virusu, ki nekatere straši. Na neki točki sem se sicer želela (vsaj tukaj) izogniti govoru o tem, saj opažam, da zadnje dni ne govorimo ali poslušamo skoraj o ničemer drugem kot pa zgolj in samo o tem strašnem virusu, ki naj bo bojda pokončal. A ker sem večkrat dobila to vprašanje, naj bo to vprašanje meseca marca. Očitno je to tema, ki je in še bo zaznamovala ta čas. A bi vam vseeno še pred odgovorom položila na srce, da se prosim pogovarjajte tudi o vsem ostalem kar se vam dogaja; življenje še vedno teče naprej.
Osebno se virusa ne bojim in mislim, da je večina skrbi odveč. Nočem nikogar užaliti in ni moj namen iskati krivca, a menim, da večina nepotrebnega strahu v ljudi projicirajo mediji. Večino ti posredujejo informacije, ki so (kot tudi pri drugih zadevah) zelo spretno izbrane glede na interese. Preko poročanja o le določenih podatkih so v gledalcih/poslušalcih zbudili strah in še enkrat dokazali, da nimajo po pomoti naziva četrte veje oblasti. Je pa to v meni na neki točki povzročilo dvom; a ne dvom o lastnem zdravju in ogroženosti, ampak bolj spraševanje, če je z mano vse v redu, ker me ne skrbi zares in ker res ne čutim nobene potrebe po obsesivnem razkuževanju (in ko smo že pri razkuževanju - kaj ko bi se naučili učinkovitega razkuževanje, ker to, da malce pošpricate v dlani in si jih pomanete, vsaj kolikor mi je znano, nima ravno bistvenega učinka), nošenju zaščitnih mask, kaj šele po oblikovanju enormnih zalog dolgo obstojne hrane. Takšni odzivi ljudi so me resno šokirali. Mnenje o splošnem pretiravanju, pa ne pomeni, da se mi zdijo vsi ukrepi odveč. Temeljito umivanje rok, razkuževanje po potencialnem stiku z boleznijo, kašljanje v robček ali rokav in še najpomembnejši, da ob bolezni ostanemo doma - ukrepi, ki bi bili dobrodošli vsako leto v tem času, ko običajno bolj razsajajo razne viroze, prehladi in podobne bolezni, če že ne cel čas. (Ni vedno pomembno, da si redno temeljito umijemo roke?!) Preventiva je vedno dobrodošla. Razmišljam pa, da bom mogoče ozaveščanje o tem spodbudilo pogovor in osebni premislek vsakega posameznika o tem, kako je potrebno ob bolezni ostati doma in poskrbeti najprej zase in svoje zdravje in šele nato za službene, študijske ali kakršnekoli druge obveznosti. Verjetno sicer ob tem vsi prikimavamo in se strinjamo s tem, a bodimo iskreni (vsaj pri sebi) - pogosto tudi z nekaj bolezenskimi znaki še vedno hodimo po svetu in opravljamo "nujne" obveznosti, ker "saj še ni tako hudo", da bi ostali doma, odležali bolezen in ne širili virusov vse naokrog. Večkrat tudi sama čutim nujo, da neke stvari naredim, vsaj dokler kljub večjim naporom in/ali protibolečinskim tabletam uspem nekako funkcionirati. A na dolgi rok se to ne obnese, vsaj ne, če nam je mar za naše telo in počutje tudi v prihodnje. Vas pa spoštujem tudi ,če mislite drugače, ste trenutno preplašeni ter vas skrbi za zdravje in življenje. Želim vam čim več miru. Bi pa zaključila takole: imejte radi sami sebe (kolikor lahkomiselno se to mogoče zdi), poskrbite za svoje zdravje in počutje ter pomislite kdaj je panika potrebna in kdaj je treba slišano vzeti z rezervo in mogoče preveriti še kakšen (po možnosti strokoven) vir. Vse bo še dobro, brez skrbi. Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste imeli občutek, da vas nihče ne razume? Ali pa, da vi nikogar ne razumete? Ali pa je bila to le ena oseba, s katero ste bili primorani sodelovati? Ste imeli kdaj občutek, da s sogovornikom ne govorita istega jezika in imajo vaše besede v njegovih ušesih nek popolnoma drugačen pomen? Ko sama razmišljam o tem, imam pred očmi točno določen odnos, v katerem čutim točno to: kot da s sogovornikom govoriva čisto drugačen jezik. In ko sem bila ravno v obdobju poglobljenega razmišljanja o tem odnosu in iskanju strategij za spopadanje z nesoglasji, sem v knjigarni naletela na knjigo Thomasa Eriksona z pomenljivim naslovom: Obkroženi z idioti. Podnaslov “Štiri oblike človekovega vedenja in kako se uspešno sporazumeti z njimi” (predvsem njegov drugi del o uspešnem sporazumevanju) me je spodbudil, da sem knjigo dodala na svoj bralni seznam. Avtor v knjigi predstavi štiri vedenjske tipe in vsakega označi s svojo barvo. Dominantni rdeči, iniciativni rumeni, stabilni zeleni in analitični modri. Preko opisa tako dobrih plati kot tudi tistih, ki običajno povzročajo težave v komunikaciji predstavi vsak profil, vsako barvo posebej. Knjiga je polna praktičnih primerov in realnih zgodb ter je tako zanimivo branje, čeprav je bolj kot ne priročnik od katerega bi običajno pričakovali suhoparno branje polno strokovnih izrazov in tujk, ki jih komaj razumemo. Knjiga prinaša tudi poglavje namenjeno opisu, kako se vsaka barva sooča s stresom in kaj ga običajno povzroči, nasvete kako preprečiti nejevoljo ter informacije o tem kako posameznikom določene barve dati prijetne in neprijetne povratne informacije. Po zaključenem branju ne morem ravno reči, da sem izvedela nekaj revolucionarnega – sistem je neglede na vse vseeno precej podoben poznanemu Hipokratovemu kolerik - flegmatik – sangvinik – melanholik sistemu (kar avtor tudi lepo predstavi v pregledu skozi zgodovino). Je pa branje zagotovo pripomoglo k samorefleksiji lastne barve in posledično komunikacije ter me je spodbudilo k razmisleku o vzrokih za nesoglasja, ki jih srečujem v komunikaciji. Mogoče pa le ni vse v domeni (ne)želeti si razumeti sogovornika, ampak je nekaj tudi v barvi, ki nas določa. Če imate težave v komuniciranju in sobivanju z določenimi posamezniki, če se počutite nerazumljeni ali vi obnašanja nekoga ne razumete, če se želite bolje spoznati ali pa če bi rada prebrali nekaj o različnih oblikah vedenja ljudi, bi vam priporočila tole knjigo. Malo za šalo in malo zares: tudi če nimate teh interesov, pomislite kaj neki si mislijo ljudje, ko vidijo kaj berete ter mogoče kako dobra iztočnica za pogovor je, ko te nekdo dobi brati knjigo s takim naslovom (meni se je to dejansko zgodilo na vlaku). V duhu knjižnih vlogov, seznamov in drugačnih objav, ki jih lahko zasledimo na socialnih omrežjih (sploh če smo kdaj v iskalnik vtipkali besedo knjiga ali pa naslov kakšne), sem pred kratkim od prijateljice, s katero si deliva ljubezen do branja in večkrat tudi debatirava o prebranem, dobila vprašanje o številu knjig, ki jih v enem letu preberem.
Žal nisem mogla odgovoriti s točnim podatkom v obliki številke, saj nikoli nisem zares štela knjig, ki jih v letu preberem. Že od nekdaj skrbno beležim naslove vsega prebranega, a nikoli nisem pomislila na to, da bi zamejila leto in tako imela možnost prešteti prebrano. V duhu števil, ki sem jih zaznala pri drugih pa sem si za leto 2020 tudi sama postavila številčni cilj in konec leta bom lahko tako tudi sama povedala točno številko. Če koga to veseli in si bo s to informacijo kaj pomagal. Meni iskreno ne pove prav veliko. Beležim bolj za hec kot zares, bolj, da vidim, če se moj občutek sklada z dejanskim stanjem. Pred leti me je zelo šokirala informacija, da povprečen človek ne prebere niti ene knjige v celem letu. To je žalostno, se vam ne zdi. Sama potem sklepam, da povprečen bralec prebere tam nekje pod 20 knjig, vsak mesec eno, med poletnim oddihom pa mogoče še kakšno zraven. O tistih, katerih številke so večje od 52 (kar bi pomenilo eno knjigo na teden) ali število prebranih knjig merijo v stoticah, pa niti ne vem zares kaj naj si mislim. Kje najdejo toliko časa za branje? Nimajo drugih obveznosti? Pri angleško govorečih ‘bralcih’ sem zasledile trend poslušanja avdio-knjig, kot obliko branja. Sama poslušanja ne bi enačila z branje. Strinjam se, da vožnja ali likanje veliko hitreje mine, če poleg poslušamo roman ali kaj podobnega, a vseeno. Če pozorno spremljaš, spoznaš vsebino knjige, a na čisto drugačen način. O sposobnosti koncentrirano delati več opravil hkrati, pa so strokovnjaki dokazali, da vsako opravimo bistveno manj kvalitetno kot če jih opravljamo samostojno. O številu prebranega pa še en pomislek. Kako bi lahko primerjali 700 + strani dolg roman z otroško slikanico, ki jo preberemo nečakinji ali pa z med dve trdi platnici na nekaj desetih straneh zbranih malo več besed, ki jih označimo z izrazom poezija? Vse troje je knjiga. Pa tudi knjige samo s fotografijami obstajajo... Težko je potegniti mejo kaj je potem prebrana knjiga in kaj ni. Ker vsi vemo, da gre branje poezije (če potisnemo na stran bistvo razumevanja in poglobitve v vsebino skrito znotraj tistih nekaj izbranih verzov) veliko hitreje kot pa branje romana s kompleksno zgodbo polno različnih karakterjev in zapletov. Konec koncev pa smisel ni v končni številki prebranih knjig, ki jo boš lahko zapisal ob simpatični fotografiji ob koncu leta ali pa se kako drugače pohvalil na socialnih omrežjih. Pri branju, vsaj zame, ne gre za to koliko knjig prebereš, ampak je smiselnost v procesu branja, užitku v iskanju knjig, branju, pisanju o prebranem, komentiranju ter razmisleku o čemerkoli že, kamor te knjiga ponese. Zato ne obremenjujte se s številom knjig, ki jih boste prebrali, ampak poskusite najti v vsakem dnevu ali tednu čas, ko preberete vsaj poglavje ali kaj podobnega, ker ima branje mnogo pozitivnih učinkov na naše možgane in počutje. Zatorej, tudi če je to le knjiga na leto - važno, da je. Kot je rekel Pavček: “Če ne bomo brali, nas bo pobralo.” Michelle Obama, nekdanja prva dama Združenih držav Amerike in prva temnopolta na tem položaju, ženska katere ime je (verjetno) vsem znano. Ona je ena prvih ženk, ki jih gledam in poslušam s posebnim čarom, ponosom in zanimanjem. Ne spomnim se točno, kako je do tega prišlo, a prav ona je ena prvih , ki je pri meni dobila posebno pozornost in rada sem prisluhnila novicam povezanim z njo, posebej njenim govorom. Ko sem zvedela, da je izdala knjigo o svojem življenju, sem komaj čakala, da jo dobim in preberem. Bila sem tako navdušena, da niti nisem čakala na prevod knjige v slovenščino, ampak sem jo, kljub osebni oceni, da moja angleščina ni najboljša, prebrala kar v izvirniku. In mogoče me je prav zato še bolj navdušila. Od poglavja do poglavja sem sicer res morala v slovarju preveriti pomen besede ali dveh, ampak sicer je branje gladko steklo in zgodba me je povlekla vase. In glede na videne odlomke iz slovenskega prevoda z naslovom Moja zgodba, ki so polni slovničnih napak, pa bi vam celo bolj svetovala izvirnik, četudi vaše razumevanje angleščine ni brezhibno. Ne glede na vašo osebno občutljivost na slovnico branje izvirnika s točno tistimi besedami, ki si jih je izbral avtor, nosi drugačno težo in daje tisti bistven pomen, ki se kdaj s prevodom izgubi. In kaj je pri tej knjigi tako posebnega - a ni to še ena biografija, bi se lahko spraševali. A temu ni tako. Prvoosebna pripoved o življenju in dogodkih, vse od njenih prvih dni do dni v Beli hiši, se bere zelo osebno kot bi se Michelle sploščeno pogovarjala s prijateljico v udobju domače dnevne sobe. Piše odkrito in razkrije tudi tisto, kar bi verjetno večina zamolčala. Na papir razlije tudi svoje napake, dvome in skrbi. In tako se njena zgodba bere kot življenje resnične osebe (kar v resnici tudi je). Posebej zanimivo je brati o življenju nekoga takega kalibra izpod njegovih rok, z njegovimi besedami, ker vsak za svoja dejanja pozna resnične vzroke in lahko zase najbolje pove, kaj je v neki situaciji čutil. Res ob branju dobiš občutek pogovora s Michelle - žensko, ki z razkrivanjem čustev in pravo sebe, postaja tvoja prijateljica. Pokaže sebe kot žensko, mati, ženo in ne le kot prvo damo kot jo sicer poznam(o). Presenečena sem bila nad njeno iskrenostjo in pogumom, da sebe tako svetu ponudi na krožniku z vsemi ranami in pomisleki. Saj je verjetno vse skrbno premišljeno, stvari ostanejo zamolčane, a vseeno to ni knjiga samih nasmehov in veselih dogodivščin, ampak je zgodba o življenju ženske, ki je spremenila svet. Becoming je knjiga, ki bi jo posebej rada priporočila v branje vsem, ne glede na starost, všečnost (tuje) politične situacije, spola ali interesa v življenje drugih, saj je zgodba polna zelo uporabnih nasvetov in besed, ki dajo misliti in prinašajo pozitivne spremembe. Skupaj z nekom, ki je prišel na pomemben položaj pa tudi sicer rasel k boljšemu sebi, je "postajali" boljši lažje. 13. januar 2017. Petek je bil. Zakaj to vem? Preprosto zato, ker je to dan ko so nastali Drobci sreče. Tako je – petek trinajsti je bil, ampak ker nisem vraževerna, v čakanju na začetek novega meseca ali celo leta pa se mi ni zdelo smiselno čakat. Čutila sem, da je odločitev prava za tisti trenutek, sem se opogumila in kliknila “ustvari”.
Sem tiste vrste človek, ki si za pomembne odločitve (med njimi je seveda tudi začetek ustvarjanja bloga) vzame dovolj časa, kar pomeni, da vedno dobro premislim in pretehtam vse strani, posledice, pluse, minuse..., ki sledijo odločitvi. Pri Drobci sreče pa je od prvega pomisleka do dneva, ko sem ustvarila stran minilo le dobre dva tedna (kar je zame običajno malo za odločitve, ki nimajo roka). Kot bi bilo danes se spomnim, ko sem med pisanjem članka za šolski časopis iznenada pomislila, da bi mogoče svoje zapise objavila tudi širši javnosti na vpogled. Teklo je namreč moje zadnje leto srednješolskega šolanja in zavedala sem se, da kmalu ne bom več imela mesta, kjer bi zapise, ideje misli lahko delila z drugimi. Idejo sem potem nosila v sebi in vsako prosto minutko (pa tudi tiste, ko naj bi se zbrano učila, ups...) mislila o tem, če sploh, kako, na kateri platformi, bi/bo sploh kdo bral in podobno. Vmes sem točno dvema osebama povedala, o čem razmišljam - no, če sem čisto iskrena, je ena očitno tako dobro poznala moje misli, da je ob “Ej, jaz imam eno idej, sam ne vem, če bi...” takoj vedela zakaj gre. Presenetljivo, vem. Še vedno me to navdihne vsakič, ko se spomnim. Obe sta me pri moji ideji podprli, bili iskreno navdušeni ter me spodbujali. Brez tega verjetno ne bi bilo Drobcev sreče. Ideje o svojem blogu se torej nekako nisem mogla znebiti in stalno je bilo to v mojih mislih. Skoraj same od sebe so nabrale kategorije, v katere bi uvrstila svoje ustvarjanje. Ko sem kmalu potem urejala prvo stran, sem ugotovila, da jih je mogoče še preveč. Ampak toliko je področji, ki me zanimajo, težko bi kaj zares izpustila. Sem pa skozi ta prva tri leta ustvarjanja ugotovila, da so nekatere kategorije bistveno bolj zastopane kot druge. Že v začetku so bile nekatere postavljene bolj kot želja, motivacija za pogostejše udejstvovanje, ampak saj veste, kako je, pridejo druge reči... zgodi se življenje. Lahko pa povem, da je prenova kategorij v načrtu, ampak grede na čas, ki je za to potreben, bo potrebno še malo počakati. Največ časa pa mi je v tistih začetnih dneh vzelo premišljevanje o imenu. Ime je namreč tisto, ki mora o vsebini povedati dovolj, a ne preveč in ki omogoča spreminjanje in nadgrajevanje. Ime mora biti nekaj večnega in privabljivega, kar gre hitro v uho. S tem v mislih sem se poigravala z besedami, mojim imenom, priimkom, raznimi iskricami in na koncu dobila idejo o Drobcih sreče. Ne spomnim se točno, če so mi bili že od prvega pomisleka všeč, ampak mislim, da so kar dobro ime, ki me še vedno veseli. V povezavi z imenom pa obstaja še ena prigoda. Ko mi je besedna zveza "Drobci sreče" postala všeč in sem se že skoraj odločila zanjo, sem na spletu preverila, če mogoče že obstaja blog ali kaj podobnega s tem imenom. Vzeti ime že nečesa obstoječega namreč res ne bi bilo prikladno. Po kar natančnem brskanju pa sem vesela ugotovila, da nič takega ne obstaja. Ime sprejela za svoje in blog je začel nastajati. Potem pa sem v juniju dobila sporočila, ki se je glasilo takole: "Zelo sem bila vesela, ko sem videla naslov tvojega bloga. Namreč 😀 tudi sama sem pisala blog z enakim naslovom! Res dobro, prav videla sem to povezanost!". To me je presenetilo, najprej malce negativno, a kmalu zatem sem v tem sporočilu dobre znanke videla neko potrditev, saj pri to res ni moralo biti naključje. (Njenega bloga pa nisem našla, ker je bil dostopen le preko posebne povezave.) Za pravi začetek pa je bila odločila tudi prva javna delitev bloga. Še ko so bili Drobci le ideja, me je prijateljica, ki je kar sama ugotovila, kaj se plete po moji glavi, spodbujala in pogosto spraševala, kdaj bo lahko to mojo stvaritev javno delila z drugimi. Sama sem se tega kar malce ustrašila, saj po objavi na socialnih omrežjih ni več poti nazaj. Takrat sem temu pripisovala velik pomen in dovolila delitev šele potem, ko objavim 5 zapisov. In tisti dan, bilo je že v marcu, sem bila prav pošteno živčna. Ampak ste Drobce lepo sprejeli in to mi je ključno. Tako so Drobci sreče nastali. Nič spektakularnega. In čeprav kdaj dvomim (tisti, ki me spremljate že dalj časa, veste za večmesečni premor, ki se je zgodil vmes), mi v resnici nikoli ni žal, da sem to naredila. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|