Verjetno bi bil najbolj pričakovan odgovor: družbo in druženje, a pri meni ni tako. Naj pojasnim. Po več letih sem veliko več časa skupaj v enem kosu preživela v domačem okolju, kar je pomenilo tudi več pristnega stika z domačimi. Z drugimi pa mi je čisto zadostovalo druženje preko različnih socialnih omrežij in podobnih platform, ki omogočajo video pogovore. V tem času smo se celo mogoče več družili kot običajno, saj se zaradi polnih urnikov in lociranostjo na različnih koncih sicer težko uskladimo za skupen termin, prevoze in drugo potrebno. Med časom karantene pa nam je uspelo uskladiti in to celo večkrat. To je naredilo mojo karanteno drugačno od karantene drugih, si mislim, saj kolikor sem povzela iz pogovorov z drugimi, ki so v večini pogrešali ravno socialne interakcije.
Moj odgovor je čisto nasprotje temu in zanj nisem rabila niti veliko razmišljati, ampak je kar priletel iz mene, ko sem dobila to vprašanje. Čas zase in umirjenost sta tisti dve stvari, ki sem jih res pogrešala. In čeprav me vsakič, ko na to pomislim, izrečem, napišem ali preberem, malce zaboli, to priznavam tudi tu. Ker tako pač je, zakaj bi se slepili. In zakaj zaboli? Ker mislim, da sem za velik del tega odgovorna tudi sama. Vem zakaj je tako. Vse je stvar prioritet. Ampak so obdobja, ko so prioritete glede na status mogoče nekoliko drugačne kot bi si morda želel v dani situaciji, a kdaj kasneje si hvaležen, da si neko obdobje preživel v deficitu na določenem področju za večji uspeh za drugem. Zveni povzpetniško? Mogoče je. Ampak sama sem kot študentka rada resno v študiju, kar pač kdaj pomeni, da določenim stvarem rečem ne in imam za kosilo sendvič. Se mi zdi, da se moram braniti za to? Ja, kdaj pa res. Študijske obveznosti in moja potreba po resnem študiju so razlog tega, da sem v karanteni najbolj pogrešala prav čas zase, umirjenost in mogoče še stalnost. V mojem primeru je stanje v nekem obdobju postalo precej hektično, če se lahko tako izrazim. Obveznosti so se povečale, spremenile in študij od doma je potekal v drugačnem okolju in dinamiki kot sicer. Zaradi neobstoječega urnika, ki je pomenil predavanja od spremenljivih terminih, spremenljive dolžine, sem se v nekem obdobju počutila, da moram biti konstantno na voljo, da se hitro odzovem, prisostvujem obveznemu sestanku in podobno. Ob tem se mi zdi zelo na mestu, da povem tudi, da se kolegice, torej študentke istega programa, ki so do določene mere imele enak študij na daljavo kar zajema obveznosti, navodil in drugo, niso počutile enako ali podobno kot jaz. Vsaka je ta čas doživela na svoj način. Kot tudi vse drugo. Sem pa imela tudi čas zase, svojo samoto in mir, brez skrbi. Ko so se razmere malce umirile, sej našla čas in priložnosti za to. Bilo je mogoče potrebno malo več prilagajanja in obrazložitev, a je bilo vredno najti in vzeti si čas. V veliki meri smo namreč sami odgovorni za svoje počutje.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|