Da čas hitro beži, se lahko verjetno vsi strinjamo. Dvakrat gremo spat in je mesec naokoli, in ko se to 12-krat ponovi je naokoli že celo leto. In 13. januarja 2018 je tako minilo eni leto od mojega klika 'ustvari stran' in tako 365 dni obstoja Drobcev sreče, kotička na spletu, na katerem delim svoje misli in druge stvari, ki me osrečujejo.
In za obletnico se seveda spodobi, da zberem svoje misli. In zakaj to počnem šele sedaj, 20 dni po tem dnevu. Za to seveda obstaja razlog, saj sama nerada zamujam z lepimi željami in rada obeležim take 'pomembne' dni. In verjemite mi, da sem vse te dni od takrat zbirala moč, da z iskrenim veseljem zapišem svoje misli o prvi obletnici obstoja Drobcev sreče. Tik pred 13. januarjem se je namreč zgodilo nekaj, kar mi gre še vedno težko iz jezika (ali izpod prstov) in ne ravno spada med Drobce sreče, ampak zdi se mi prav, da iskreno povem, zakaj je tako. Umrl mi je nono in to me je zelo čustveno pretreslo, tako se nisem mogla iskreno veseliti. Ni se mi zdelo prav, da se pretvarjam in pišem o tem, kako sem vesela za ta dosežen mejnik, da nisem prej obupala ali karkoli, ker enostavno sem mogla, niti zmogla biti srečna. Ampak vse v življenju se zgodi točno takrat, ko se mora, vse ima svoj namen, pravijo. In verjetno ga ima tudi to. Tudi če je že toliko dni mimo in bo kmalu blog preživel svoj 13 mesec, ne morem verjeti, da je od te moje odločitve, da delim delček sebe na spletu, že eno leto. In najprej moram reči, da sem zelo hvaležna vsem vam, ki prebirate Drobce in jih tako ali drugače delite med svoje prijatelje. Hvaležna sem res čisto vsakemu posebej, ki prebira moje objave. Brez vas verjetno ne bi bilo več javnih objav. Hvala za podporo, komentar ali všeček. Vedno znova me razveseli in spodbudi, ko me kdo kaj vpraša o Drobcih. Vem, da se uspešnost ne sme šteti v številu facebook všečkov ali klikov na stran, a sem kljub temu za vsakega od njih izjemno vesela. Seveda pa, matematik v meni, me more mimo statistike. V prvem letu je bilo na blogu 27 objav, stran na facebooku (ki ni aktivna že od prvega dne) je dobila 88 všečkov in stran je na teden dobila tudi več 250 ogledov (po podatkih, ki mi jih ponudi spletna platforma, pa ji ne verjamem najbolj). In ko gledam te številke, si želim, da bi bile višje, predvsem tiste prve, da bi bilo objav več. Imam veliko idej, a premalo časa, da bi vse zapisala tako kot bi si želela. Brez pomena, se mi zdi, da bi nekaj objavila samo zato, da objavim. Vse skupaj vsem začela, da bi lahko z drugimi delala svoje veselje in ne zdi se mi prav, da bi se silila ob vsakem času nekaj pisati, zgolj zato da objavim. Objave bodo, ko se mi bo zdelo, da želim nekaj deliti s svetom. Želim objavljati pristne zgodbe in misli, in ne izmišljenih pravljic. Tudi to sem se v tem letu naučila in tudi odločila. Navsezadnje je to le moj hobi. Kdaj imam super idejo, pa enostavno ne zmorem najti časa in energije, da bi to spravila v urejeno besedilo. Vem, da pomanjkanje časa ni najboljšo izgovor, a tu ne iščem izgovorov le razlagam, zakaj je objav toliko kolikor jih je. Včasih imam milijon idej kaj napisati, potem najdem čas in stvar zapišem, preberem in si mi ne zdi primerno za objavo. Včasih bi si želela nekaj objaviti, ko me facebook tako prijazni opominja, da že xy dni nisem 'razveselila' tistih, ki so jim Drobci všeč..., pa enostavno ne vem kaj naj objavim. Poleg tega, da se ne smem siliti objaviti nečesa, samo zato, ker je od zadnje objave minilo kar precej časa, sem se v tem letu naučila še marsikaj drugega. Najprej to, kar radi povedo vsi blogerji, in sicer, koliko časa je dejansko potrebnega za eno objavo s katero sem zadovoljna. Že prej sem pisala članke, a nisem si predstavljala, da bo za to potrebno še več časa. Sama se rada potrudim, da se zapis lepo bere, da je brez slovničnih napak in da je opremljen z lepo, vabljivo fotografijo. In pri zadnjem je še veliko prostora za napredovanje, kot sama rečem, če nekaj ni najboljše. Glede na razporeditev objav po kategorijah, sem ugotovila tudi katera so tista področja, ki jih posvečam manj časa, pa bi si želela, da bi bilo temu drugače (pa saj so tudi nastala v zavedanju tega, a vseeno). Ob obletnicah običajno voščimo lepe želje in podarimo darilo. Zame je vsaka vaša pohvala in vsaka moja objava lepa želja za naprej in potrditev, da je prav, da blog obstaja. Darilo pa naj bo tokrat zavito v dve škatli. V prvi je nekaj, kar si Drobci sreče zaslužijo in kar si želim ustvariti že odkar je ideja o blogu postala resna. Glede na to, da o tem razmišljam že skoraj eno leto, pa nimam kaj več kot le nekaj nakracanih skic, sem razmišljala, če želim o tem darilu sploh kar javno napisati, a naj to služi tudi kot motivacija in nekakšna obveza. Kot ste mogoče že ugotovili, je to logotip za Drobce sreče in mogoče tudi prenovitev njegove zunanje podobe. Vem, da je od ustanovitve šele eno leto, a podoba ni še taka kot bi si jo želela. Drugo darilo pa je nekaj za bralce, ja tudi zate, ki sedaj to bereš. To bodo 'gostujoče objave'. Ker marsikdo kdaj pa kdaj rad kaj pove naglas, sem se odločila, da dajem vsem priložnost. Če želite, da se med Drobci sreče znajde tudi vaš zapis, mi ga pošljite po elektronski pošti na [email protected] in če se mi bo zdel primeren, ga bom objavila. Pa kar pogumno. Vse najboljše in še na mnoga leta…
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|