Že nekaj dni razmišljam o ciljih, ki si jih postavljamo in o poti, ki nas vodi do njihove uresničitve. Ta pot je za vsakega drugačna, pa četudi začnemo na isti točki z istim ciljem. Nekateri gredo naravnost, po najkrajši poti, drugi vijugajo, da se zvrti, a na koncu vsi prispemo. No, mogoče ne čisto, kdaj kdo med potjo obupa, skomigne z rameni in se obrne, se ustavi, in taki redkokdaj dospejo na cilj.
Na tej točki življenja me napolnjuje veliko želja in z njimi povezani cilji. Rada bi gradila na več segmentih življenja, a mi zadnje čase največ časa vzame ena. Seveda, izpitnemu obdobju primerno je to faks, učenje, učenje in učenje. Gora učenja, ki naj bi vodilo tudi v goro znanja. To se zdi logično. Pravijo, da več doseže nekdo brez talenta, ki veliko dela kot pa tisti, ki ima talent pa ne dela nič. A pri učenje veliko dela ne nujno prinese veliko znanja. Mogoče oziroma zagotovo obstajajo ljudje, ki se na tej točki ne bodo strinjali z mano, a to sem v zadnjih dneh ugotovila sama. Če se samo učiš, učiš in učiš, večino dneva nameniš absorbiranju novih podatkov, z nekaj malega pavzami za hrano in priporočljive odmore med učenjem, bo na koncu tvoja glava bolj prazna kot na začetku. Sliši se čudno, verjetno bi tudi meni bilo, a trenutno se tako počutim. Po mesecu intenzivnega učenja, ko so bili dnevi v največji meri posvečeni le temu, se počutim bolj prazno, z manj znanja kot prej. In mislim, da vem, zakaj je tako. Naredila sem napako. Mislim! Mislim, da sem preveč strmela v cilje, ki so nekje daleč, a so bili na začetku postavljeni kot enostavno, dosegljivo. Preveč sem se osredotočila na vse kar sem se mogla (in se še moram) naučiti. In v vsem tem sem na nekaj malo pozabila. Nisem pozabila razloga, zakaj sploh želim doseči cilje, ampak sem pozabila, kakšna želim postati. Pozabila sem nase. In namesto, da bi bila po tem mesecu modrejša, sem naredila napako. In iz te napake sem se zagotovo nekaj naučila. In upam, da bom to vedela za zmeraj. Ne smemo pozabiti nase. Na to kar nam vrača nasmehe na obraze, kar nas veseli in kar nam je sonce na deževen dan. Posebej zadnje dni, ko je bilo vsega čez glavo, sem ugotovila, da me nič več ne more razveseliti, ne sonce ne sneg ne pesem ne smeh. Postala sem imuna na vse, kar me je nekoč napolnjevalo. In ta občutek zadovoljstva sem zamenjala za praznino, občutek neznanja, turobnost, meglo in mraz. In ta menjava nikakor ni bila dobra. Jaz sem v tej preizkušnji padla pod (lastnimi?) pritiski po materialnem uspehu in želim si, da vi ne bi ponovili moje napake. Potrebno je najti zdravo mejo med tem, kako ostati zvest sebi in biti zadovoljen ter med delom in drugimi obveznostmi, ki jih moramo opraviti. Iskanje te meje seveda ni enostavno, a vredno jo je najti. Dragi moji, ne pozabite nase, pa naj bodo pred vami še tako ambiciozni cilji. Ne pozabite na drobce sreče vašega življenja. Ker je življenje brez njih eno samo drvenje od točke do točke brez smisla in končnega cilja.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|