Ne morem verjeti, kako hitro čas beži. Zdi se mi, da je to poletje minilo tisočkrat hitreje kot vsa prejšnja. Ampak to leto je drugačno, ima namreč privilegij enega meseca več počitnic in to pripomore k dodatnemu nasmehu ob misli, da se topli poletni dnevi počasi poslavljajo. Obenem pa so ti dnevi tik pred začetkom septembra tudi malo grenko obarvani. Grenko zato, ker sem pred očitnim znakom, da je konec srednješolskega obdobja in da me sedaj čakajo novi kraji, novi ljudje in novi cilji. Grenko zato, ker se zaključuje eno lepo obdobje, polno novih poznanstev, prijetnih ljudi in okolja. In v to okolje, ki mi je v štirih letih postalo zelo domače, se bom z veseljem vračala. Ko sem 31. avgusta pred štirimi leti prvič zares (torej z namenom, da tam preživim cel teden) vstopila v dijaški dom ŠGV, je bil nad recepcijo napis 'Dom je tam, kje je srce.' in očitno mi je Vipava ukradla srce. In kaj me je tako očaralo, da v teh dneh veliko razmišljam njej? Mislim, da so v največji meri za to krivi ljudje, ki sem jih srečevala in spoznala tam. V prvi vrsti tukaj mislim sošolce in prijatelje ter tudi vse profesorje in druge zaposlene na ŠGV. Zaradi njih je bilo to obdobje čudovito. In tudi zaradi njih sem danes taka kot sem. Pa le novi sošolci in novi prijatelji, ampak tudi Vipavci so prispevali k okusu domačnosti. Topli ljudje, ki ti z veseljem vrnejo jutranji, še malo zaspan pozdrav. Najbolj pa mi bo v spominu ostal starejši gospod, ki sem ga srečala le enkrat a se me je dotaknil s posebno gesto, ki je daleč od običajnega v današnjih dneh. Ob pozdravu se je zaustavil, naslonil na palico in počasi dvignil klobuk. Še vedno se mi na obrazu pojavi nasmeh, ko se spomnim tistega pozdrava. In taki na videz drobni trenutki zavzamejo celo srce. Potem pa je seveda za domačnost krivo tudi okolje, sama narava. Ta nikoli ne razočara. Z burjo prevetri misli in srce takrat, ko začneš verjeti v nekaj preveč in enostavno ne veš več kam in kako naprej. Spomni na občutek veličine in čarobnosti ter vzbuja domišljijo z unikatnimi raznobarvnimi sončnimi zahodi. Daje priložnost za sprehode vseh vrst, ki te mnogokrat nagradijo z izjemnimi razgledi, ki jih drugače ne dobiš tako na hitro. Zgodnjim pomladnim cvetjem, ki spomni na to, da življenje samo en velik dar in da se je potrebno iz vsake zime prebuditi v cvetju. In vse to bom pogrešala. Pogrešam sedaj, ko sem doma, in to bom pogrešala tam, kjer 'vsi ljudje hitijo'.
In v tem kraju sem ustvarila veliko izjemnih spominov in z vsem srcem sem hvaležna čisto vsem, ki so soodgovorni zanje. Hvala vsem. Težko se je dokončno zahvaliti, najti prave besede za to, kar v srcu čutim. In zato naj zadnje štiri besede, simbolično za vsako leto ena, odtehtajo vsem za vse skupaj. HVALA. HVALA. HVALA. HVALA.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|