Že od nekdaj sem rada pisala in prav zabavno je kdaj prebrati kakšen star zapis. Ko sem malce pospravljala po računalniku sem našla tudi ta zapis, ki je bil moj prispevek za literarni natečaj Zamolčana zgodba, ki je potekal v okviru mladinskega festivala Bralnice pod slamnikom 2013. Prvi del zgodbe izpod peresa priznanega slovenskega pisatelja smo dobili kot vabilo k nadaljevanju. Zgodbo smo morali znotraj 1000 besed nadaljevati kot nam je velevala domišljija. Takrat sem jo nadaljevala takole:
V križišču blizu šole, kjer je divji kostanj s širokimi listi lepo varoval pred pozno pomladno vročino, je Peter dohitel Blaža. »Hej, stari, a si slišal za Majo…?« je zasoplo zaklical. »S to težko torbo sem komaj prihropel do tebe. Še dobro, da bo kmalu konec.« »Ja,« je prikimal Blaž. »Kaj – ja? A je dobro, da bo konec ali si slišal za Majo?« se je mrščil Peter. »Ja oboje. Dobro da bo konec in slišal sem za Majo,« se je zarežal Blaž. »Ampak, kdo bi si mislil …«, je nadaljeval Peter. »Je, kar je. Ko me je poklicala Pika, tudi jaz nisem mogel verjeti. Ampak Pika ne laže in pravi, da je to tudi Janja prijavila na fejsbuku. Bo že res,« je hladno razložil Blaž. »Punci se je pač strgalo.« Potlej se je ustavil in mirno pogledal Petra naravnost v oči. »Roko na srce,« je rekel, »saj bi se meni tudi.« »Sorry stari, samo zdaj pa morem iti. Saj se vidiva potem v skejt parku?« je rekel Peter. »Ja, upam, da me bo mama pustila ven, saj veš, teta pride na obisk.« je malce žalostno pripomnil Blaž. »Se boš ja kako izmuznil, daj vsaj poskusi. No, čao.« je še pripomnil Peter in še preden, bi Blaž odzdravil, izginil za vogalom. Blaž je živel na drugi strani mesta in je domov pešačil samo, kadar ga mami ni hotela priti iskat, in danes je bil eden, od takih vedno bolj pogostih dni. Pot je bila dolga in Blaž je običajno poslušal glasbo iz MP3- ja, a ga je danes pozabil doma, saj je zjutraj preslišal budilko, in je tako skoraj zamudil v šolo. Ni hotel razmišljati, a so njegovi možgani kar avtomatsko preusmerili misli k Maji in preteklim dogodkom v katere je bil, posredno, tudi sam vpleten. Majo je imel od trenutka, ko je prišel v sedanjo šolo rad, takoj jo je vzljubil, zmeraj mu je bila všeč. Maja … ona je bila tako lepa, tako prijazna, pridna, delavna in vedno je vsakemu, ne glede na to kdo je bil, priskočila na pomoč, a kljub temu v družbi ni bila na prvem mestu. Na prvem, glavnem mestu je bila na naši šoli vedno Pika, si je mislil Blaž. Zakaj sem sploh začel hoditi z njo? Mogoče, da bi pridobil vpliv in da bi me, kot novega hitro vzljubili in spoštovali, to si vsak želi, se je tolažil. A zdaj je bilo prepozno, Maje ni bilo več … Zakaj nisem imel poguma, da bi pristopil k Maji?? Joj, kakšen strahopetec sem, pa me imajo vsi za zelo pogumnega, ko skačem z rolko in delam razne akrobacije. Ampak oni ne vedo, da je to samo zunanja igra za priljubljenost, se je Blaž sprijaznil z realnostjo. Spoznal je kdo v resnici je in kakšen je v šoli, ko se pretvarja, da je frajer. Sam sebe je presenetil, da mu uspe toliko stvari skrivati pred zunanjim svetom. Domov je prišel poln raznih misli, vse to z Majo se ga je dotaknilo bolj kot bi si kdor koli mislil. Bil je potrt kot še nikoli, a na njegovo srečo v hiši ni bilo nikogar. Imel je še nekaj časa preden se vrne sestra iz šole. Ni vedel kaj naj naredi; ali naj najprej prekine s Piko ali naj se dela, kot da ga Majina nesreča in smrt nista prizadela ali naj enostavno na vse pozabi in pobegne od doma. Ja, celo na to je pomislil in spet se je sam sebe presenetil, že drugič v tako kratkem času. To ni bilo v njegovi navadi in zbal se je, da ga bo teta, ki pride na obisk prebrala in potem bo vsega konec … »Kaj naj naredim ??« je skoraj s solzami v očeh po tihem dejal Blaž, ko se je v svojih že zelo ponošenih copatih skoraj vlekel po stopnicah v svojo sobo. Danes na srečo niso imeli domače naloge, učitelji so namreč, KONČNO, ugotovili, da se približuje konec šole in da imajo vsi zaključene ocene in nihče ne bo naredil domače naloge. Tako je imel Blaž več časa za razmislek o tem, kaj naj sploh naredi. Torbo je vrgel k zelo razmetani pisalni mizi in se zleknil na posteljo. Prvič, po dolgem času je videl, kako razmetano sobo ima, ampak pospravljenje po počakalo, vedno počaka. A tokrat je Blaž v svoji podzavesti vedel, da bo sobo res pospravil, a po daljšem razmisleku, seveda. Maja je veliko bolj pomembna, kot pospravljena soba. Zleknjen na postelji je med razmišljanjem o Maji in sebi hitro zaspal. Nikoli ni sanjal, a tokrat se mu je pred očmi živo odvijala Majina zgodba … Po končanem dodatnem pouku iz fizike, je bila šola skoraj prazna, le Maja, Polona in učiteljica fizike so hodile po hodniku; Maja in Polona do omaric, učiteljica pa v zbornico. Maja in Polona sta se pozdravili in odhiteli vsaka na svojo stran; Polona v glasbeno šolo na uro klavirja, Maja pa na trening gimnastike. Maja je gimnastiko trenirala že od malih nog in bila seveda tudi zelo uspešna, bila je državna mladinska prvakinja in evropska pod prvakinja, a njene sanje so bile nastop na olimpijskih igrah čez štiri leta, ko bo že presegala starostno mejo. Trenirala je po tri ure, vsak dan po končanem pouku in vseh drugih krožkih, dodatnih poukih. Po končanem treningu se je s kolesom odpravila domov. Nek voznik ji je prekrižal pot in Maja je pristala na tleh, njeno kolo pa v bližnji gredici. Voznik je brez premisleka peljal naprej. Bližnji stanovalci, ki videli nesrečo so tako poklicali pomoč. Maja ni vedela nič, bila je v komi. Zbudila se je šele čez nekaj dni v bolnišnici, bila je zelo prestrašena, saj ni čutila nog. Po pogovoru s svojimi bližnjimi in zdravnikom, je spoznala, da ne bo mogla nikoli več trenirati gimnastike, saj bo ostala na vozičku. Bila je zelo potrta in obletavale so jo same negativne misli. Težko bi rekli, da je imela veliko prijateljev, a obiskovali so jo le domači, nobenega sošolca ni bilo k njej. In to jo je še bolj potrlo. Zaradi težav, ki jih je trpela, si je sama vzela življenje. Blaž se je, zaradi težkih sanj skoraj prebudil, a sledilo je najpomembnejše … Maja se je prikazala in govorila: »Blaž, ne boj se. Tudi sama sem te imela zelo rada in tudi meni je bilo težko to priznati. Nisi ti kriv, da nisem več med vami. Vem, kaj si čutil do mene in vem kdo v resnici si. Prosim, pokaži kdo v resnici si. Verjemi, tako boš spoznal, kdo te v resnici ceni. Na začetku bo težko, a vedi, da bom vedno s tabo. « In mama je Blaža zbudila iz sna in videla, da se je njen sin spremenil. A Blaževe sanje bodo za vedno ostale le v njegovo glavi.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|