Zgoraj desno na omari je bila škatla, ki sem jo iskala. Preiskala sem že celo sobo in resno me je obšel strah, da sem to škatlo med zadnjo selitvijo izgubila. Najprej sem pogledala pod posteljo, nekaj tako dragocenega bi običajno pospravila tja, a je tam ni bilo. Tudi med starimi igračami v kotu sobe in med skrbno zloženimi knjigami je ni bilo. Začela sem čutiti bolečino v glavi in čuden občutek v želodcu. Ne morem verjeti, da sem kaj takega izgubila. Kako bom preživela brez nje?!
A sedaj lažje diham. Nekaj časa potrebujem, da se umirim. Našla sem jo. Vse bo še dobro. Ko sem jo zagledala tam visoko zgoraj desno na omari, mi je prav odleglo. Danes bo še lep dan. Vse bo še dobro. Kmalu se zavem, da je zunaj dneva že zdavnaj konec. Le še zadnji lunin krajec mi dela družbo. Očitno sem se res zamotila z iskanjem. Pravijo, da čas hitro teče, ko je človeku lepo. A v resnici teče veliko hitreje, ko nekaj mrzlično iščeš in se v tebi samo veča strah, da si to izgubil. Zunaj je že trda tema. Mesto spi in običajno bi bila tudi sama že v svetu sanj, a danes je drugače. Danes sem nujno potrebovala tole škatlo. Morala sem jo najti. Res nujno sem potrebovala to, kar se skriva v njej. Na zunaj gre za čisto običajno kartonasto škatlo. Načrtno sem pred leti izbralo tako nevpadljivo in na videz čisto običajno škatlo, v katero ne bi spravil nekaj tako vrednega. No, v resnici si takrat nisem mogla privoščiti drugega, kot da sem v trgovini prosila za odpadlo embalažo. A tale škatla mi ravno zadostuje. Njena velikost je idealna in zaradi njene nevpadljivosti me nikoli ni strah, da bi jo kdo med mojimi vse pogostejšimi selitvami ukradel. Ne bi preživela, če bi jo izgubila ali bi jo, bog ne daj, kdo ukradel in si jo prilastil. Nekaj časa sem razmišljala, da bi nanjo z alkoholnim flomastrom napisala 'drobnarije', 'kopalnica' ali kaj podobnega, kar bi dodalo k prepričljivosti, a sem se premislila. Ta škatla bo potovala z mano, četudi grem na drugi konec sveta, zato naj vseeno deluje elegantno, koliko pač to navadna kartonasta škatla lahko. Ko jo odprem, se mi nariše nasmeh in končno zares sproščeno glasno izdihnem. V roke vzamem zame predragocene fotografije, različne vstopnice in programske liste, voščilnice, ki imajo že rumene robove, skrbno izrezane odrezke iz revij in druge podobne dokumente. Pogledam lunin krajec. Kar objela bi ga, če bi bil bližje. Osreči me, da je vse še vedno tu. Še vedno lahko verjamem, da je res. Za marsikoga bi bil to le kup starega papirja in bi hitro pristal v smeteh ali na ognju, a zame je to več vredno kot kakršenkoli dragulj. Te fotografije in drugi papirji so dokaz. Dokaz, da sem nekoč tudi jaz imela življenje. Nekoč sem tudi jaz živela, čeprav nekateri mislijo drugače. Vse je res, to ni le ideja v moji glavi. Imam dokaze. Dokaze, da sem tudi jaz nekoč živela.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|