So stvari, ki jih v življenju opravimo enkrat; običajno enkrat uspešno opravimo izpit za avto, se vpišemo v srednjo šolo,... in verjetno sem za večino spada tudi opravljanje mature. Tudi sama si nikoli nisem mislila, da bom pisala maturo večkrat. Ko nam je tajnica maturitetne komisije razlagala o ponovnem pisanju mature temu nisem zares prisluhnila, saj si nisem mislila, da bom te informacije rabila. Šele približno štiri mesece nazaj sem prvič resno pomislila, da bi mogoče ponovno opravljala maturo. In res sem se odločila, da popravljam dva predmeta.
Ta odločitev seveda ni bila enostavna, saj ponovno opravljanje mature, pa čeprav ne v celoti, predstavlja obveznost in določeno količino dela. Mogoče je bila zame odločitev lažja, saj sem si za popravljanje izbrala matematiko in fiziko, predmeta, ki sta tudi moja študijska. A ne glede na to, je ponovno opravljanje mature vzelo kar precej časa in energije. Pisanje mature se ujema z izpitnim obdobjem na fakulteti, tako da je bila to le dodatna obremenitev urnika. Ampak je ne obžalujem. Imam željo in če jo želim uresničiti, se je treba potruditi in tudi malo tvegati. Mogoče mi še vedno ne bo uspelo, ampak kaj pa če mi :) . Pa tudi če mi ne bo uspelo, mislim oziroma vem, da s tem nisem popolnoma ničesar izgubila. Kdaj mora človek poskusiti, ne glede na možnost poraza. In določene stvari je treba večkrat poskusiti, še posebej, če ti situacija, ki jo prinese 'poraz' ni preveč ljuba. Ne spomnim se najbolje, kako sem samo opravljanje mature doživljala prvič, kako sem bila zadovoljna s svojim delom tik po oddaji izpitnih pol in kakšen občutek sem imela. A sem tokrat cel proces zagotovo doživljala drugače. Ne le, da sem bila na tej poti veliko bolj sama, saj sem se lani na maturo pripravljala s sošolci, ki so bili na istem, letos pa ni bilo tega skupinskega duha, ampak tudi pogled na vse skupaj je bil drugačen. Če ne drugega, sem vedela, da ne morem ničesar poslabšati (saj se upošteva boljši rezultat), a tudi sicer mislim, da sem se manj obremenjevala s celotnim procesom in končnim rezultatom. Lepo se je bilo spet vrniti v srednješolske klopi, srečati stare profesorje in spet biti 'maturant'. So mi pa nasmehe na obraz risale debate, ki sem jim prisluhnila pred in po izpitu. Ne vem, če smo bili tudi mi taki, a sedaj se mi zdi dolgo razpredanje o izpitnih vprašanjih in ugotavljanje pravilnosti odgovorov po odpisanem izpitu, predvsem tistemu izpred tedna dni, rahlo nesmiselno. Pa tudi prehitro sklepanje o rezultatih me je presenetilo, ne moreš po odpisani prvi poli že obupovati nad celotnim uspehom na maturi, lahko te občutek vara ali pa boš vse popravil z drugo polo. Dodatna obremenitev z vnaprejšnjo vero v neuspeh in obupovanje zagotovo ne koristita za nadaljnje delo. Kar si napisal, si in nič se ne da več popraviti, izpit je za tabo in sedaj je čas za nove cilje. Ko sem se odločala in potem tudi odločila, sem od različnih ljudi dobila različne mnenja. Generalno pa bi odzive lahko razdelila na dva pola; tiste, ki so to videli kot dejanje poguma in tiste, ki niso ravno razumeli moje odločitve. Sprva nisem popolnoma razumela ne enih ne drugih. A korak vstran in pogled z drugega zornega kota sta mi bila v pomoč, da sedaj razumem obe strani, vsaj tako mislim. V nas je neko prepričanje, da kamor smo pristali tja sodimo, pa ne glede na to, kako nam je tam všeč. Sprijaznimo se z 'usodo', čeprav mogoče vanjo sploh ne verjamemo. Po številu točk smo bili uvrščeni na študijski program, in če ga le uspemo uspešno opravljati in napredovati v višnji letnik, pač tam tudi zaključimo šolanje. In ljudem, ki jim je to popolnoma normalno, se je zdela moja odločitev neobičajna, mogoče celo neumna. Sprva si je niso znali dobro razložiti in so zato postavljali razna vprašanja, ki pa so kazala na to, da se jih vse to zdi nesmiselno, vsaj sama sem dobila tak občutek. Potem so bili tu še drugi, ki pa so me skoraj okronali za človeka z največ poguma v državi. Na njihove odzive sem se le nasmehnila, se počutila počaščeno in si mislila 'saj to res ni odločitev, ki bi terjala tolikšno mero poguma'. A potem sem to povezala s prejšnjim razmišljanjem o običajni poti; vpišeš se na določen študij in ga opraviš. In s tega vidika je ponovno opravljanje mature in vpis na drugi študijski program res dejanje, ki zahteva pogum. Vodi namreč do vprašanja 'kaj pa če mi tudi tokrat ne bo uspelo?' in s tem se je težko soočiti. Sama sem se 'zavarovala' in nisem opustila rednih študijskih obveznosti, saj se možnosti ponovnega nedoseganja zadostnega števila točk za vpis zavedam. Je pa vse skupaj tudi stvar dobre organizacije, čas je potrebno dobro razporediti in pri vsem skupaj ne pozabiti na sprostitev in počitek. V času odločitve in samega pisanja pa je bilo, priznam, kdaj tudi težko in sem izgubila voljo do učenja ter upanje v uspeh. A na srečo so mi ob strani stali ljudje, ki so mi vlivali pogum in so verjeli vame, v moje sposobnosti. In njim gre zahvala, da sem zvozila skozi to obdobje. Hvala vsem za lepe besede, spodbudo in hvala tudi tistim, ki me niso razumeli, saj sem ravno preko iskanja odgovorov o pomenu te odločitve vsakič dobila potrditev, da sem se odločila pravilno. Sedaj pa preostane le še (par izpitov na faksu in) čakanje na rezultate, da vidimo kam bo vodila pot.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|