»Živiš lahko na dva načina. Lahko se pretvarjaš, da ni nič čudežno, lahko pa imaš vse za čudež.« Znan izrek Alberta Einsteina, ki kaže na dve možnosti, dve plati življenja in nas opominja, da je vse odvisno od naše perspektive, s katero gledamo na svet in življenje. Sama pa z razmišljanjem nadaljujem. Živimo lahko tako, da smo vedno polno zaposleni in nimamo časa, lahko pa imamo vedno toliko časa, da niti ne vemo, kaj z njim. Lahko se nam vedno nekam mudi ali pa smo eni tistih, ki imajo vedno in za vsako stvar ogromno časa.
Sama spadam med tiste, ki imamo vedno veliko dela in težko v čas, ki ga imamo, vnesemo vse kar nas zanima. Pred časom sem na enem od socialnih omrežjih zasledila misel, ki me kar dobro opiše: »Sem človek, ki želi narediti ogromno stvari ujet v telo osebe, ki potrebuje velike količine spanca.« In posledično temu žal vijugam med tistim, kar je nujno narediti in tistim, kar si želim početi. Kdaj sem pri tem bolj uspešna, kdaj pa komaj pridem čez ovire. S tem ne mislim, da so mi obveznosti v breme in me ne veselijo, ampak nekatere stvari so pač bolj nujne in časovno omeje kot druge. In velikokrat se zgodi, da te obvezne stvari vzamejo veliko časa ali pa jih je enostavno preveč. Takrat morajo hobiji, prostočasne dejavnosti, stvari za dušo skreniti na stranski tir. Tako ostajajo samo ideje in želje, ki se predstavljajo iz dneva v dan, iz tedna v teden … in mine mesec, dva, tri … Čas teče, ideje pa so še vedno zgolj kliki v glavi ali pa na hitro načečkane na videz nesmiselne besede v beležko, ki čakajo na realizacijo. Podobno se mi poleg drugih področij zanimanja dogaja tudi z ustvarjanjem meni zelo dragih Drobcev sreče v obliki, ki jo delim s svetom. Kot že večkrat povedano: idej imam ogromno, seznam bodočih objav se samo daljša, na pol zapisanih prispevkov je veliko, načrtov o rednem objavljanju prav tako. A v realnosti o tem ni veliko pokazati. Vsaj po mojem mnenju ne. Zadnje dni, veliko razmišljam tudi o tem. Kako to popraviti? Se moram samo sprijazniti, da pač redno objavljanje ni mogoče s toliko drugimi študijskimi in ostalimi obveznostmi? Sem prestroga do sebe? Si želim preveč? Kaj si želi in/ali pričakuje tisti, ki spremlja Drobce? Naj opustim ideje o serijah zapisov, ki se mi sicer zdijo super, a se pri izvedbi že v fazi načrtovanja zatakne? Naj opustim ostale dejavnosti in se načrtno bolj posvetim pisanju? Naj pišem 'na ukaz'? A so to le izgovori? Kaj bo sledilo? Pomeni to konec? Je prehitro za obupovanje? Pomeni obupati poraz? Toliko vprašanj, a trenutno z enim samim odgovorom. Ne vem... vem pa, da nisem preveč navdušena, da si ne uspem vzeti dovolj časa, da bi sproti, redno pisala in objavljala Drobce sreče. Ogromno je idej za zapise, a te največkrat pridejo v trenutkih, ko je veliko drugih obveznosti ali ko sem enostavno preveč utrujena ali zasedena, da bi se lahko usedla za računalnik in pisala. Tako je trenutno stanje pri meni. Želela pa sem zapisati svoje misli, da boste lažje razumeli (ne)rednost objav in dogajanje Drobcev sreče. Neglede na vse, kar bo prihodnost prinesla, ne pozabite: »Življenje je polno Drobcev sreče. Kdaj je treba le pogledati z druge plati, da jih opazimo.«
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|