Koliko časa že nisem počela stvari, ki me razveseljujejo, ki napolnjujejo mojo potrebe po ustvarjalnosti in spreminjajo moje življenje v nekaj unikatnega in neprecenljivega?
Koliko časa že odlašam in čakam, da bo trenutek pravi, da obveznosti ne bo preveč in lahko spet odprem knjigo, ki ni obvezna študijska literatura? Koliko časa še, da bom vse poslala nekam in se odpravila uresničit nore načrte, ki jih imam? Koliko izgovorov še preden odprem prazen dokument ter začnem s pisanjem ter potem napisano brez zadržkov objavim? Koliko časa še, da bom dojela, da sem z vsakim trenutkom, ko ne počnem kar me napolnjuje, bolj prazna? Se moram popolnoma izgubiti, da se vrnem k zemljevidu? Kaj je tisto v nas, kar nas ovira pri tem, da bi počeli stvari, ob katerih se spočije duša in napolni notranja energija, pa čeprav se vrnemo z utrujenim telesom? Je res toliko obveznega dela, študijske literature, družinskih obveznosti, nenapisanih obveznosti, ki jih je pač treba narediti, tudi če jih nihče ne zahteva (razen navada ali karkoli že v nas), potreb telesa, da se težko spravimo k stvarem, za katere vemo, da so za nas dobre? Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje prebrala knjigo, ki ni bila obvezno študijsko čtivo in ob kateri bi tako uživala, da bi zanjo žrtvovala tudi zame zelo pomemben spanec. Kdaj sem nazadnje šla na sprehod brez misli, da mi bo mirna hoja v naravi dobro dela, da bom to-in-ono premislila, se malo raztegnila, naredila nekaj dobrega za telo in zdravje. Kdaj sem nazadnje kaj spekla, improvizirala v kuhinji, tudi če nihče ni imel rojstnega dne ali si zaželel nekaj sladkega, ampak preprosto zato, ker me to osrečuje in navdihuje. Kdaj sem nazadnje prijela v roke fotoaparat, pa četudi ne obvladam vseh funkcij in ujela trenutke vredne večnega občudovanja zgolj zato, ker me to vedno spomni na to, kako pomembni so spomini in kako čudovita je narava in mi v njej. Kdaj? Sedaj bi lahko pametovala, kako je to pomembno za naše življenje, da živimo le enkrat in da je zato vredno početi le stvari, ki so nam pri srcu. Ampak upam, da ste ob zgodnjih vprašanjih, ki so lahko podobna vašim, le z drugimi aktivnostmi, začeli o tem razmišljati tudi vi. Najti pot ven iz začaranega kroga ni enostavno. Ne glede na to v kakšen krog smo se ujeli, je le zavestna in trdna odločitev, da se vrnemo za stare tirnice (ali pa prenovljene, izboljšane) ključna. Univerzalnega recepta za rešitev ni. In, klišejsko kot se sliši, potrebno se je odločiti v vsak trenutek znova. Vsakič, ko iz lenobe kliknemo na še en video, se usedemo na kavč ali v vsakem dejanju iščemo 'kaj je v tem dobrega za zame', se je potrebno udariti (metaforično, seveda) in odpreti knjigo, ki je na nočno omarici že polna prahu, vzeti maslo iz hladilnika ali zapisati kar roji po glavi. Za izgovore ni prostora. Naj se akcija začne. (Verjemite, enostavneje je to zapisati, kot udejanjiti, ampak za dobrobit sebe - in to ni sebičnost, ampak skrb zase - in vrednote življenja.)
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|