Alma M. Karlin je bila ženska, po rodu Slovenka, vendar razmeram navkljub vzgojena kot Nemka. In zato jo je rodno Celje zavračalo, označevali so jo za vse mogoče in še danes je niso (povsem) sprejeli. A ona se je kljub temu vračala med njih, iskala potrditev med ljudmi, predvsem pa iskala potrditev pri svoji materi. Alma namreč ni bila idealnega videza, kot bi zanjo želela mati: imela je povešeno levo veko, eno ramo višje od druge, bila je nizke, drobne postave… in zato jo mati ni sprejela (vsaj na čustveni ravni ne). Celo življenje se je trudila, da bi svoji materi dokazala, da je vredna sprejetosti in iskala njeno potrditev.
Sprejela je materino voljo in hodila k raznim terapevtom in počela stvari, ki naj bi izboljšale njeno držo. Osebno se mi je v spomin zelo vtisnila njena misel, ki jo je izreka kot še otrok, ko jo je eden od terapevtov dal viseti na neko napravo, češ da bi to pomagalo njeni drži: »Gor je dvignil otroka, dol je spustil človeka, ki se je naučil sovražiti.« Ne vem točno, kaj me je pri tej njeni misli tako ganilo, a je vedno moja prva misel o Almi. Mislim, da lepo pokaže, kaj je Alma v življenju prestajala, kot otrok in tudi potem kot odrasla ženska. Že v mladih letih je bila pametna in iznajdljiva, saj je poleg obiskovanja terapevtov po mamini želji izprosila, da je lahko obiskovala tečaj francoščine in angleščine. Bila je nadarjena za jezike in ko je zakorakala v samostojnost, je opravila državna izpita iz francoščine in angleščine in se s tem odcepila od materine »oblasti«. Odšla je v svet in se tam preživljala s poučevanjem jezikov; najprej je odšla v Anglijo, nato v Francijo in odločila se je, da bo obpotovala svet. Za tiste čase – govorimo o začetku 20. Stoletja – je bilo to precej nenavadno; za žensko je v tistem času veljalo, da spada domov, v hišo, da skrbi za gospodinjstvo; a Alma se je odločila in se odpravila na pot okoli sveta. Na poti se je preživljala s poučevanjem jezikov, obvladala je namreč kar osem jezikov, pisala zapise o potovanju, vmes je zbolela, bila nekajkrat popolnoma na dnu, a vseeno je vztrajala. In kaj jo je gnalo? Bolj kot ves njen uspeh, ki je sicer zelo pomemben, se mi zdi pomembno to, kar je njo na teh potovanjih vodilo. In to je bila želja, da bi se nekako dokazala in si dobila sprejetost ter spoštovanje od matere; in čeprav jo je ves čas iskala, te potrditve nikoli ni dobila. Razmišljam, kako močna je bila ta njena želja, če ne kar potreba po občutku sprejetosti. Kako pomembno je, da na svetu nismo sami, ampak da čutimo nekoga ob sebi, ki nas podpira? In kako je pomembno, da čutimo v svojih dejanjih in življenju podporo staršev, ljudi, ki so od rojstva z nami, ki so nas vzgajali; kako pomembno je, da se najprej od/ob njih počutimo sprejete? In tudi kako pomembno je, da spoštujemo vse ljudi okoli nas. In za to sploh ne potrebujemo veliko. Potrebujemo le kanček dobre volje za vsakega človeka. Nihče ni samo slab (prav tako kot ni nihče samo dober) in v vsakem človeku se skriva nekaj posebnega, nekaj lepega – ni že to dovoljšen razlog, da cenimo in spoštujemo ljudi? Mislim, da se lahko iz polnosti Alminega življenja naučimo ogromno. Med vsemi stvarmi pa se mi zdi najpomembnejše darilo ta dokaz, da moramo vse ljudi okoli nas spoštovati in v njih odkrivati tisto skrito, kar vsak izmed nas nosi v sebi.
0 Comments
Leave a Reply. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|