Branje težko pričakovane Doline rož: tretje knjige Tadeja Goloba, ki nadaljuje Jezero in Leninov park, sem zaključila z enakimi besedami kot branje prvih dveh: “Komaj čakam na naslednjo,” in temu kmalu zatem pridala še: “Tadej Golob je res car, strokovnjak, smetana svojega področja.” A če sem prav zasledila, bom(o) morala na naslednjo Golobovo kriminalko še precej dolgo čakati - po treh zaporednih uspešnicah si bo bojda vzel pavzo. Zaradi razpleta dogodkov po koncu Leninovega parka, tokrat spremljamo nekdanjega višjega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birso kot samostojnega zasebnega detektiva. Kar pa še ne pomeni, da niso v dogajanje vpleteni vsi člani njegove prejšnje ekipe. Ne glede na to, da je Taras predal svoje mestu na Prešernovi nadobudnemu Ahlinu je še vedno vpleten v primer, ki ga njegova nekdanja ekipa skuša razvozlati. Jim bo uspelo brez Tarasovih sivih celic? Še prej kot si odgovorite na to vprašanje pa bi vas, posebej, če vam je Taras že prirasel k srcu, pred branjem samo opozorila, da boste lahko na trenutke trepetali, ja, mogoče tudi za njegovo življenje. Ko je Tadej Golob na predstavitvi njegovih prvih dveh kriminalk podpisoval knjigo zame, je rekel, da moram naslednjo obvezno prebrati, saj v njej nastopa oseba, ki nosi enako ime kot jaz. In od takrat naprej sem tretjo knjigo o podvigih Tarasa z ekipo še bolj nestrpno pričakovala. Nekaj posebnega je v tem, ko bereš o osebi s tvojim imenom. Spraševala sem se, bo Klara le neka očividka, Tarasova ljubica ali nova sodelavka, bo mogoče žrtev ali celo storilka. In to vprašanje mi še posebej ni dalo miru od 64 strani knjige dalje, ko se prvič pojavi njeno ime. In kaj se je izkazalo? Ker nočem uničiti zabave ob branju knjige in vas mogoče še bolj motivirati, da jo primete v roke, bom uporabila način, ki smo ga v mojem času pogosto uporabili pri obnovi obvezne predstavitve knjige v osnovni šoli, kjer smo konec iz istih razlogov spustili, čeprav ni najbolj izvirna strategija, “za to boste pa morali knjigo prebrati”.
0 Comments
Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste imeli občutek, da vas nihče ne razume? Ali pa, da vi nikogar ne razumete? Ali pa je bila to le ena oseba, s katero ste bili primorani sodelovati? Ste imeli kdaj občutek, da s sogovornikom ne govorita istega jezika in imajo vaše besede v njegovih ušesih nek popolnoma drugačen pomen? Ko sama razmišljam o tem, imam pred očmi točno določen odnos, v katerem čutim točno to: kot da s sogovornikom govoriva čisto drugačen jezik. In ko sem bila ravno v obdobju poglobljenega razmišljanja o tem odnosu in iskanju strategij za spopadanje z nesoglasji, sem v knjigarni naletela na knjigo Thomasa Eriksona z pomenljivim naslovom: Obkroženi z idioti. Podnaslov “Štiri oblike človekovega vedenja in kako se uspešno sporazumeti z njimi” (predvsem njegov drugi del o uspešnem sporazumevanju) me je spodbudil, da sem knjigo dodala na svoj bralni seznam. Avtor v knjigi predstavi štiri vedenjske tipe in vsakega označi s svojo barvo. Dominantni rdeči, iniciativni rumeni, stabilni zeleni in analitični modri. Preko opisa tako dobrih plati kot tudi tistih, ki običajno povzročajo težave v komunikaciji predstavi vsak profil, vsako barvo posebej. Knjiga je polna praktičnih primerov in realnih zgodb ter je tako zanimivo branje, čeprav je bolj kot ne priročnik od katerega bi običajno pričakovali suhoparno branje polno strokovnih izrazov in tujk, ki jih komaj razumemo. Knjiga prinaša tudi poglavje namenjeno opisu, kako se vsaka barva sooča s stresom in kaj ga običajno povzroči, nasvete kako preprečiti nejevoljo ter informacije o tem kako posameznikom določene barve dati prijetne in neprijetne povratne informacije. Po zaključenem branju ne morem ravno reči, da sem izvedela nekaj revolucionarnega – sistem je neglede na vse vseeno precej podoben poznanemu Hipokratovemu kolerik - flegmatik – sangvinik – melanholik sistemu (kar avtor tudi lepo predstavi v pregledu skozi zgodovino). Je pa branje zagotovo pripomoglo k samorefleksiji lastne barve in posledično komunikacije ter me je spodbudilo k razmisleku o vzrokih za nesoglasja, ki jih srečujem v komunikaciji. Mogoče pa le ni vse v domeni (ne)želeti si razumeti sogovornika, ampak je nekaj tudi v barvi, ki nas določa. Če imate težave v komuniciranju in sobivanju z določenimi posamezniki, če se počutite nerazumljeni ali vi obnašanja nekoga ne razumete, če se želite bolje spoznati ali pa če bi rada prebrali nekaj o različnih oblikah vedenja ljudi, bi vam priporočila tole knjigo. Malo za šalo in malo zares: tudi če nimate teh interesov, pomislite kaj neki si mislijo ljudje, ko vidijo kaj berete ter mogoče kako dobra iztočnica za pogovor je, ko te nekdo dobi brati knjigo s takim naslovom (meni se je to dejansko zgodilo na vlaku). Michelle Obama, nekdanja prva dama Združenih držav Amerike in prva temnopolta na tem položaju, ženska katere ime je (verjetno) vsem znano. Ona je ena prvih ženk, ki jih gledam in poslušam s posebnim čarom, ponosom in zanimanjem. Ne spomnim se točno, kako je do tega prišlo, a prav ona je ena prvih , ki je pri meni dobila posebno pozornost in rada sem prisluhnila novicam povezanim z njo, posebej njenim govorom. Ko sem zvedela, da je izdala knjigo o svojem življenju, sem komaj čakala, da jo dobim in preberem. Bila sem tako navdušena, da niti nisem čakala na prevod knjige v slovenščino, ampak sem jo, kljub osebni oceni, da moja angleščina ni najboljša, prebrala kar v izvirniku. In mogoče me je prav zato še bolj navdušila. Od poglavja do poglavja sem sicer res morala v slovarju preveriti pomen besede ali dveh, ampak sicer je branje gladko steklo in zgodba me je povlekla vase. In glede na videne odlomke iz slovenskega prevoda z naslovom Moja zgodba, ki so polni slovničnih napak, pa bi vam celo bolj svetovala izvirnik, četudi vaše razumevanje angleščine ni brezhibno. Ne glede na vašo osebno občutljivost na slovnico branje izvirnika s točno tistimi besedami, ki si jih je izbral avtor, nosi drugačno težo in daje tisti bistven pomen, ki se kdaj s prevodom izgubi. In kaj je pri tej knjigi tako posebnega - a ni to še ena biografija, bi se lahko spraševali. A temu ni tako. Prvoosebna pripoved o življenju in dogodkih, vse od njenih prvih dni do dni v Beli hiši, se bere zelo osebno kot bi se Michelle sploščeno pogovarjala s prijateljico v udobju domače dnevne sobe. Piše odkrito in razkrije tudi tisto, kar bi verjetno večina zamolčala. Na papir razlije tudi svoje napake, dvome in skrbi. In tako se njena zgodba bere kot življenje resnične osebe (kar v resnici tudi je). Posebej zanimivo je brati o življenju nekoga takega kalibra izpod njegovih rok, z njegovimi besedami, ker vsak za svoja dejanja pozna resnične vzroke in lahko zase najbolje pove, kaj je v neki situaciji čutil. Res ob branju dobiš občutek pogovora s Michelle - žensko, ki z razkrivanjem čustev in pravo sebe, postaja tvoja prijateljica. Pokaže sebe kot žensko, mati, ženo in ne le kot prvo damo kot jo sicer poznam(o). Presenečena sem bila nad njeno iskrenostjo in pogumom, da sebe tako svetu ponudi na krožniku z vsemi ranami in pomisleki. Saj je verjetno vse skrbno premišljeno, stvari ostanejo zamolčane, a vseeno to ni knjiga samih nasmehov in veselih dogodivščin, ampak je zgodba o življenju ženske, ki je spremenila svet. Becoming je knjiga, ki bi jo posebej rada priporočila v branje vsem, ne glede na starost, všečnost (tuje) politične situacije, spola ali interesa v življenje drugih, saj je zgodba polna zelo uporabnih nasvetov in besed, ki dajo misliti in prinašajo pozitivne spremembe. Skupaj z nekom, ki je prišel na pomemben položaj pa tudi sicer rasel k boljšemu sebi, je "postajali" boljši lažje. V zadnjih dneh iztekajočega se leta se nekateri (med njimi sem zadnje leta tudi sama) radi obrnemo nazaj, da ugotovimo, kaj je zaznamovalo to leto, kaj se je v nas spremenilo, kaj bomo spremenili v prihajajočih mesecih in podobno. V tem procesu sem si letos zadala tudi, da bom v besede ujela in z vami delila svojo izkušnjo obiska edinega ženskega zapora v Sloveniji ali bolj uradno rečeno Zavoda za prestajanje kazni zapora Ig. Izkušnjo bi rada zapisala iz več razlogov. To je izkušnja, ki me je zagotovo zaznamovala, o kateri sem ogromno premišljevala in je spremenila vsaj del mene in mojega pogleda na zapor, obsojenke in vse kar nam ob teh dveh besedah pride na misel. Drugi razlog je predvidevanje, da si bom še kdaj želela prebrati, kako je bilo in osvežiti spomin na sam obisk. Vse to pa delim z vami predvsem zato, da bi mogoče tudi vi, preko moje izkušnje, doživeli nek premik v sebi ali vsaj premislili o vaših stališčih glede te (tabu?) teme. Zdi se mi namreč, da nima vsak te priložnosti vstopiti v stavbo nekdanjega gradu, ki ima danes popolnoma drugačno namembnosti, se pogovarjati z obsojenkami in tistimi, ki delajo z njimi. Sama sem hvaležna, da sem lahko to izkusila na lastni koži.
Pri enem od predmetov drugega semestra smo poleg zanimivega t.i. terenskega eksperimenta (ki je bil prav tako poučen v spoznavanju samega sebe, a o njem mogoče več kdaj drugič) dobile tudi raziskovalno nalogo, da si v skupinah izberemo eno socialno problematiko in jo najprej teoretično raziščemo, potem pa še poiščemo nekoga, ki se v praksi ukvarja s tem in opravimo pogovor z njim. Ko smo se v skupini pogovarjale in izbirale ožjo tematiko, ki se ji bomo posvetile, je hitro padla ideja “Kaj pa, če gremo v zapor?” in kmalu ji je sledila končna odločitev, ki jo že poznate. Z zavedanjem, da je to nekako edinstvena prilika, da zapor vidimo od bližje (saj upamo, da ne bo nobena nikoli v taki situaciji, da bi morala tja neprostovoljno), smo si samo nalogo zastavile precej obsežno - želele smo priti v zapor. Ob raziskovanju smo naletele tudi na knjigo Začasno bivališče Na gradu 25, Ig, ki vam jo res toplo priporočam. Gre za zbirko življenjskih zgodb žensk na prestajanju kazni zapora. Knjiga je v celoti dostopna tudi na spletu, zgodbe pa niso dolge in ne bodo vzele preveč časa, tako da bi vam branje vsaj kakšne, če že ne celotne zbirke, svetujem. Zgodbe odpirajo oči in rušijo stereotipe, ki jih sicer imamo o ljudeh, ki si zaslužijo zaporno kazen. Branje teh zgodb je bila ena od prvih reči, ki sem se je lotila in že samo s tem, se mi je pogled spremenil. Po obisku, pogovoru z nekaterimi obsojenkami, pa lahko rečem, da te ženske niso nič posebnega, med njimi ni neke skupne niti, ki bi jo lahko označili za glavni razlog njihovega ravnanja, ki je posledično vodilo v zaporno kazen. Črnolase in blondinke, starejše in mlade, vitke in debelejše, visoko izobražene in neizobražene, iz šibkejših socialnih okolij in iz dobro stoječih družin... še bi lahko nadaljevala, a vse kar želim povedati je, da lahko v zaporu najdemo praktično vse ljudi ne glede na lastnosti. In posledično so v zaporu skupaj zelo različni ljudje, ki so si prisiljeni deliti skupne prostore, kar je, kot nam je zaupala ena od obsojenk, največja težava prestajanja zaporne kazni. Sobivati v sobi še z 9 ženskami, ki imajo drugačne navade je velik izziv in včasih se zatakne že pri na videz nepomembnih odločitvah ali imeti okno odprto ali ne. Očitno je res, kar je zapisal že Sartre: “Pekel so ljudje okoli nas.”. Ko si ljudje, ki se nikoli niso malo bolj poglobili v stanje prestajanja zaporne kazni pri nas in si večinoma ustvarjajo predstave s prizori iz filmov, predstavljajo tipično obsojenko (in tudi obsojenca), po mojih izkušnjah velikokrat pozabijo, da so to v prvi vrsti ženske in šele na to obsojenke. Tudi sama sem si pred to izkušnjo zapornice predstavljala bolj kot grobe, nasilne, na videz neurejene ženske, a izkazalo se je, da gre za prijetne gospe, urejene ženske, ki bi jih zunaj zidov zapora na ulici verjetno označili za povprečno populacijo. V zaporu ne nosijo nobenih posebnih uniform ali oranžni pajacev znanih iz filmov, ampak nosijo klasična oblačila in večina jih na videz deluje prav normalno, če se lahko tako izrazim. Ne vem, če veste, ampak zapor na Igu ni ograjen z visokim zidom in/ali žico, kot si verjetno to zmotno večina predstavlja, ampak kljub temu, da nas na drugačno namembnost nekdanje grajske zgradbe opozori tabla, skozi vhod vanjo ne more vsak, ne v eno ne v drugo smer. Ko po pisku lahko odpreš vrata, k tebi takoj pristopi pravosodni policist, ki preveri osebni dokument, te pregleda, da v zapor slučajne ne bi prenesel kakšnih nedovoljenih pripomočkov (ja, in tu ne mislim le na nože, droge in kaj takega ampak tudi papir in pisalo, kaj šele telefon). Ne glede na vse smo v zaporu, kamor očitno ne more vsak in kjer veljajo stroga pravila. Kljub temu, da sem se zavedala, da smo tam le na ogledu in bomo čez nekaj ur odšle nazaj domov, v “normalno” okolje, sem ob vseh teh pregledih, opozorilih občutila strah ali bolje rečeno neko neprijetno vznemirjenje. Razumljivo, saj smo v zaporu! Na oknih so rešetke, nekatera vrata so zaklenjena, ampak sicer je notranjost stavbe taka kot vsake druge. Kot smo izvedele in se lahko tudi na lastne oči prepričale, se, koliko je to le mogoče z omejenimi sredstvi trudijo, da je stavba urejena, določene stene po polne poslikav ali različnih drugih umetnin ter izdelkov stanovalk, na hodnikih vidimo zelenje in podobno. Je pa vodstvo z nami odkrito spregovorili o problematiki pomanjkanja prostora, s katero se srečujejo. Nikoli prej nisem pomislila na to, ampak v zaporu imajo, poleg kuhinje (kjer po besedah obsojenk zelo dobro kuhajo), delavnice za delo, telovadnice, knjižnice, sobe za mamice z dojenčki, … tudi svoj mali zdravstveni dom. Zanimivo, a ne? Prostor je bil malo pred našim obiskom prenovljen in na novo opremljen, tako da je res delovalo precej luksuzno v primerjavi z ostalimi dotrajanimi prostori. Tudi sicer nam je medicinska sestra povedala, da večina kar izkoristi možnosti za urejanje zob in drugih stvari, saj tu načeloma ni čakalnih vrst, ko se pojavi težava jo napišeš na listek, odložiš v nabiralnik pred vrati in čez nekaj ur si lahko že obravnavan. Medicinska sestra je namreč tam prisotna vse dni, splošni zdravnik jih obišče tedensko, ginekolog enkrat, zobar pa dvakrat mesečno. Je pa medicinska sestra izpostavila sposobnosti in znanja, ki jih imajo obsojenke, glede na izkušnje namreč ve, da včasih one poznajo veliko več znakov in simptomov teh jih uspešno zblefirajo, samo za določene ugodnosti. Delo je precej zahtevno kot si verjetno predstavljate, saj mora sama obvladati veliko področij in vsako situacijo jemati resno. Še nekaj na kar nisem pomislila nikoli prej je vprašanje, na kakšen način mame, ki so obsojene na zaporno kazen svojim otrokom razložijo kam gredo oziroma kje so. Naši sogovorci so imeli veliko izkušenj s to tematiko. Nekatere se odločijo za resnico, druge, ki imajo mogoče krajšo kazen, si izmislijo pot v tujino kot razlog njihove odsotnosti, tretje rečejo, da so v bolnišnici in podobno. Če dobro pomislite ni nekega generalne dobre prakse kaj in kako v takem primeru. Starost otrok, odnosi, dolžina zapore kazni in še veliko drugih dejavnikov je, ki vplivajo na situacijo. Je pa zanimivo razmišljati o tem, a ni? V povezavi s tem bi povedala še eno stvar. Ob ogledu same stavbe in prostorov so pri meni cmok v grlu povzročili prav ganljivi zapisi z otroškimi črkami in risbice na stenah sob: “mami, radi te imamo”, “mama, čakamo te doma” in podobno ob čemer te kar stisne pri srcu, priznam. Imajo pa za obiske mlajših otrok posebno sobo, ki je urejena za bolj prijetno izkušnjo. Prostor je opremljen z barvnimi zavesami, manjšim naslanjačem, nekaj igračami, risbami otrok, ... kar je zagotovo otrokom bolj prijazno kot stare črne mize in rešetk. Verjetno si predstavljamo, da so dnevi zaprti za rešetkami dolgi, a kot so nam zaupale nekatere sogovornice, so lahko dnevi v zaporu celo prekratki. Dlje časa kot si tam, krajši so dnevi, pravijo. Poleg rednih zadolžitev, dela v knjižnici, delavnici (kjer na primer za lažjo predstavo polnijo peresnice, zlagajo kolaž papir v mape, oblikujejo komplete voščilnic in kuvert in drugo) imajo še delavnice za pomoč, zbirajo se različne skupine na pogovorih (na primer skupina za mamice). Sodeč po s strani uporabnic izrečenih pohvalah, so z ponudbo teh zadovoljne. Stavba je oblikovana v obliki črke O in tako ima na sredini odprt prostor, ki je za nekatere edini košček neba, ki ga vidijo tekom prestajanja kazni zapora. Na tistem prostoru pa je tudi igrišče z odbojkarsko mrežo, ki je menda precej dobro izkoriščeno; poleg igre med obsojenkami, priredijo tudi turnir med ekipo zaposlenih in obsojenkami. Za vsako zapornice se ob pričetku prestajanja kazni, ne glede ali gre za t. i. vikend zapor, pripor, polodprti ali zaprti režim (več o tem oblikah si preberite na spletu) pripravi osebni načrt v katerem predvidijo tudi njegove aktivnosti skozi obdobje prestajanja kazni. Na prvo žogo bi lahko tako v večino pogledih, z dnevnim redom in določenimi zadolžitvami ter drugimi izbirnimi dejavnostmi samo stavbo in organiziranost nekako primerjali z dijaškimi domovi, vendar je to precej idealistično, saj je očitna ena ključna razlika, ki ima ogromno težo in sicer svoboda, ki pa se je ne zavedaš dokler jo imaš. Še ena od stvari se je ob tej izkušnji spet potrdila in ni nujno povezana z zaporom, ampak kar z več drugimi področji, s katerimi se v življenju srečujemo, in sicer da je veliko lažje kam priti, če imaš veze in koga poznaš. Kot prvi korak k uresničitvi naše želje, da si zapor ogledamo tudi od znotraj smo napisale elektronsko sporočilo. V resnici nismo vedele, kako odprti so in kakšne možnosti v resnimi imamo, a smo vseeno poskusile na uraden način. Odgovor, ki smo ga v nekaj dneh dobile, je bil seveda negativen. Za trenutek smo mislile, da bo naš super načrt padel v vodo, a smo našle pot, očitno. V raziskovalnem procesu smo opravile intervju s psihoterapevtom, ki med drugim opravlja tudi individualno psihoterapevtsko svetovanje in druge programe v zaporu na Igu. In prav njegova beseda je bila odločilna pri našem podvigu, če mu lahko tako rečemo. Izjemno sem/ smo hvaležne za to izkušnjo, a žal brez vez tudi tu ni šlo. Tako pač je. A na srečo se v prijateljskih krogih (ali če ne gre drugače tudi med znanci naših znancev) vedno najde pot. Osebno priznam, da sem si ob negativnem odgovoru po eni strani kar malce oddahnila. Napisati mail mi ni bil noben problem, lepo uradno sem nas predstavila in povedala kakšno je naše raziskovalno delo. A ko sem se zares začela zavedati, v kaj se spuščamo, me je začelo malce stiskati v prsih. Ne glede na vse gremo v zapor. In zapor je v meni označen kot kraj, kamor si ne želimo. Očitno je to v moji podzavesti globoko zakoreninjeno. Ko je namreč prišel večer pred dnem, ko naj bi šle na Ig, sem resno premišljevala, če naj raje ne grem, odpovem svoj udeležbo in se zadovoljnim z opisom svojih kolegic. Nekaj v meni me je namreč držalo nazaj. Nekako bi lahko rekla, da me je to presenetilo, saj me je zelo zanimalo iz prve roke videti zapor in sem se (po vseh poti, da smo do nje sploh prišle) zavedala, da je to res edinstvena priložnosti, ki se verjetno nikoli ne bo ponovila, po drugi strani pa razumem svoj odziv. Izkušnja, za katero sem sklepala, da bom prikrajšana je razlog, da sem se na koncu odločila, da grem in ni mi žal, ravno obratno. Ponosna sem nase, da sem zbrala pogum in ozavestila ter premaknila v sebi neke ovire, ki se jih prej sploh nisem zavedala. Pomembno je stopiti zunaj svojih meja, ker si kasneje močnejši in bogatejši za spoznanje o svetu in sebi. Sem ena tistih, ki ne vidi pravega smisla v ponovnem gledanju že videnega filma, še manj pa v ponovnem branju že poznane knjige. A tokrat vam v branje priporočam knjigo Stvari, ki jih nihče ne ve, ki sem prebrala še kot osnovnošolka. Že takrat me je tako navdušila, da sem jo o njej napisala seminarsko nalogo in jo predstavila razredu. Knjiga se je potem selila od sestre do ene prijateljice in druge ter potem doma iz police na polico. Ko sem bila v stanju, da mi branje ničesar drugega ni steklo, sem večkrat pomislila tudi nanjo, a nisem zares videla smisla v ponosnem branju že prebranega dela. Ko sem pred časom to knjigo med pregledovanjem domače knjižne police slučajno spet prijela v roke, sem se odločila, da jo preberem. Končno sem si namreč priznala, da v resnici ne vem skoraj ničesar o njeni vsebini. Spomnila sem se le dela zgodbe, ki sem ga kot obvezni del predstavitve knjige takrat v osnovni šoli glasno prebrala. In tako sem spet, v bistvu pa na novo, brala zgodbo o mladem dekletu Margheriti in o prfoksu, učitelju italijanščine in latinščine. Zgodbo o tem, kako lahko antična zgodba o Odiseju spremeni mlado življenje v sodobnem času. Zgodba me je ponovno navdušila. (Mogoče pa jo še kdaj primem v roke, kdo ve.) In če si sposodim svoje besede izpred šestih let (ja, tudi sama sem morala kar še enkrat preveriti, daleč je že...): “Knjiga se me je tudi osebno dotaknila, saj sem se zlahka vživela v Margherito. Vsi najstniki imamo težave in lepo je, če lahko tudi beremo o njih v raznih leposlovnih knjigah, ne samo v priročnikih. Zgodba se mi zdi tudi malce poučna, pokaže nam enega od načinov spopadanja s težavami, tudi če nimamo istih težav kot jih je imela Margherita. Pisatelj lepo, nazorno opisuje dogajanje in odzive vseh v zgodbo vpletenih ljudi. Veliko se da naučiti iz besed Margheritine babice med pogovori z Margherito, saj ji pove veliko »starih« življenjskih modrosti. Knjigo bi priporočila vsem, ne le dobrim ali slabšim bralcem, ne le mladim ali starim, popolnoma vsem. Mislim, da je knjiga napisana tako, da se lahko iz zgodbe kaj naučimo za »resnično« življenje ali pa samo uživamo ob lepo napisanih besedah in zgodbi, ki se te »dotakne«.” (Pustimo komentiranje sloga pisanja za kdaj drugič, prav? Sama se prav smejim, ko prebiram svoje stare zapise...) Katera knjiga pa je vas pred leti navdušila a ste njeno vsebino pozabili? Navodila za srečo. Kdo si jih ne bi želel imeti. Posebej v tistih trenutkih, ko se zdi, da nas je zapustila. A knjiga Vinka Möderndorferja s tem naslovom ni nikakršen seznam navodil. Gre namreč za zbirko (kratkih) zgodb, ki vsaka zase nosijo globoko sporočilo. Nekatere so precej umetniške, druge otroško preproste, tretje rahlo srhljive, četrte pa (na trenutke celo preveč) kruto realne, pete… Vse pa je skupno življenje in iskanje vsem všečne sreče. Že zunanjost knjige me je s svojo drugačnostjo takoj pritegnila, naslov pa je temu pridal piko na i. In če sem iskrena, sem po prvi prebrani zgodbi knjigo skoraj odložila, ampak se je radovednost po teh navodilih vabila naprej. In čeprav so nekatere zgodbe krute – še posebej zaradi zavedanja, da so lahko resnične – sem zadovoljna, da sem prebrala vse, od prve do zadnje, saj šele celota predstavlja spekter dogodkov, čustev in barv naših življenje in sreče. Kljub misli, da zgodbe ne bodo vsem všeč, vam knjigo priporočam v branje. Zakaj? Ker bo mogoče vam veliko bolj všeč kot meni ali pa ker je včasih dobro prebrati tudi kaj, kar ni najbolj nam pisano na kožo in kaj z več vsebine. Priznam pa tudi, da pri meni ni na listi top del in sama verjetno ne bom ponovno segla po njej. Zakaj? Ker upam, da bom »spoznanje, da se življenje velikokrat ne izide in da je iskanje sreče pomemben del našega vsakdana« (kot je to lepo zapisala knjigožerka na Instagram profilu, kjer sem prvič zvedela za to knjigo) dobila tudi v drugačnih zgodbah ali romanih, ki jih bom brala z manj strahu in neprijetnih občutkov. VOJNA čas grozot, morij in nekaj, kar si nihče ne želi preizkusiti na lastni koži. PISMA oblika komunikacije med dvema, ki počasi zamira (če sploh še obstaja). Papir popisan z na roko napisanim besedami skrit v kuverti, ki nosi v sebi, vsaj zame, posebno čarobnost, pridih nostalgije in smisel, ki preseže napisane besede. LJUBEZEN tisto nekaj, kar je v resnici težko dobro opisati z besedami, ampak je tako preprosto lepo in nedoumljivo, ko se dogaja tebi. Posebej tista neizpeta navdih in osrednja misel velikih del različnih umetnosti od poezije do filma. ANJEL LAVIN ime, ki mi je bilo precej znano, a sprva nisem vedela zakaj. Kasneje pa ugotovila, da sem pred leti že govorila s to mlado pisateljico, in sicer ob izdaji njene prve knjige Poti v pesku. STEFAN vojak na fronti, ki piše pisma dekletu, a jih nikoli ne odpošlje. Mladenič, ki ga poleg tiste na fronti s topovskimi kroglami pretresajo še druge bitke. Lik romana skozi pisma in zgodbo katerega spoznavamo življenje v vseh odtenkih: od grozot vojne, trpljenja, izgube in dvomov do lepot glasbe in iskrenega prijateljstva. ARABELLA dekle, ki so ji bila pisma namenjena in verjetno razlog za Stefanovo preživetje vojnih grozot. Čudovita ženska, ki očara tudi bralca, da jo skupaj s Stefanom išče iz poglavja v poglavje. AKVAMARIN roman, ki združuje vse zgoraj našteto. Naslov, ki ostaja nepojasnjen (vsaj sama zanj nisem našla smiselne razlage) skoraj do zadnjega poglavja. Prijetno branje, ki me je, s slogom pisanja in zgodbo samo, vabilo in navdušilo. Toplo priporočam. Če bi še pred letom ali dvema, zagotovo zatrdila, da kriminalk pa res ne berem, se je to očitno v zadnjem času spremenilo. Pa ne le, da jih vse pogosteje in z veseljem berem, tudi priporočam jih naprej v branje - med predlogi za branje sta tako že Jezero in Pogodba (priporočam pa tudi Leninov park). In tudi tokrat je na vrsti še en kriminalni roman izpod peres slovenskih avtorjev - ti so mi ljubši, pa ne vem niti točno zakaj, ampak skandinavski kriminalni romani, ki naj bi bili smetana tega področja, me nekako ne privlačijo. Sodni dnevi je roman, ki sta ga skupaj ustvarila Peter Čeferin, priznan odvetnik z dolgoletnimi izkušnjami in Vasja Jager, raziskovalni novinar. Že ta pisateljska naveza veliko obeta in mene ni razočarala. Zgodba me je povlekla vase in sem jo v nekaj urah prebrala. Obdržati zanimanje pri bralcu, da ga vleče in vleče, da knjige ne more odložiti, je svojevrstna umetnost. Sodni primer v Budvi umorjenega Slovenca, ki ga spremljamo s strani odvetnik, ki ni le izkušen in uspešen pri svojem delu, ampak se primera loti z nekim neobičajnim entuziazmom. Na prvo žogo mogoče deluje birokratsko in dolgovezno, a je vse prej kot to. Polno zapletov, nepričakovanih informacij, vzponov in padcev, ki posežejo v življenje tudi zunaj sodne dvorane, naredijo zgodbo živo, kot bi bilo vse res. In kot o tem piše Tadej Golob, se glede na avtorja lahko sprašujemo tudi: "Kaj pa, če je vse res?" Samo s pogledom ozko v glavni zgodbi, pravniškem svetu in s tem kako se osrednji primer zaključi nas lahko Sodni dnevi rahlo razočarajo. Ampak sama tega nisem doživela. Kot vsako stvar je potrebno tudi to delo brati širše. S tem pogledom, branjem med vrsticami, težko zgrešimo kar dolg seznam tematik, ki se jih avtorja dotakneta med samim romanom in prav to je tisto, kar obogati bralno izkušnjo. Zato sem prepričana, da bo zgodba zanimiva tudi za tiste, ki vam pravniški sistem ne diši. Nočem vas razkrivati zgodbe ali vam ponuditi odgovora na pladnju, ampak rada bi z vami delila zadnjo poved, ki me je, po prebranem delu, spodbudila k razmišljanju. Pa ne le razmišljanju o Sodnih dnevih, o tem kaj se dogaja v našem sodstvu, v kakšnem svetu in državi živimo, ... ampak tudi o življenju splošnejše oziroma bolj osebno. Mogoče pa spodbudi tudi vas, k branju ali (le) razmisleku. "So sojenja, v katerih ne moremo zmagati, in so sodbe, ki jih moramo prenesti." Mojca Širok, vam je to ime znano? Ona je dolgoletna novinarska dopisnica iz Italije in Vatikana, ki sem jo imela pred leti možnost tudi osebno poslušati. Že takrat so me njene besede navdihovala in se z veseljem spominjam najinega srečanja. In ko sem lani videla, da je napisala knjigo, ki je bila povrh vsega še nagrajena z Modro ptico, sem Pogodbo takoj uvrstila na svoj bralni seznam. Ko sem Pogodbo končno začela brati, je skoraj nisem mogla spustiti in tok. Gre za kriminalni roman, ki se dogaja v Italiji. Državi polni kriminala, ki jo v veliki meri podtalno obvladuje mafija. Državi, kjer so antimafijske policijske enote stalno na preži na novimi iskanji mafijcev. In državi, ki jo pisateljica zelo dobro pozna, kar se očitno vidi tudi v romanu, saj se ob odlično izbranih besedah brez težav preslikamo v samo središče dogajanja. Zgodil se je umor odvetnika. Seveda so policijske enote takoj na delu. In z njimi tudi novinarji. Še en svet, ki je avtorici še toliko bolj znan. Svet iskanja sočnih novic za bralce časopisov, svet policijskega iskanja resnice ter svet brez prave ločnice med državo in mafijo so trije glavni svetovi, ki se v Pogodbi prepletajo. Najprej najdejo eno truplo, nato še eno in še eno… in mogoče to ni zadnje. Preiskave tečejo. Spoznavamo like, njihove odnose, povezave, spletke. Dejstva so nam tako spretno razkrita, da se zdi, da tudi mi sodelujemo. Z vsako novo informacijo vemo ravno toliko, da nam pojavi milijon novih vprašanj, ki ne dajo miru. Kdo je kriv? Kako so vsi povezani? Kaj sledi? Kdo je tu dober in kdo je slab? Komu naj zaupam, sledim? … Vse je povezano… Je tako tudi zares? Čigave so napake in kdo bo na koncu plačal zanje? In potem, ko knjigo zapreš, se začneš spraševati se, ali je to realno stanje v Italiji(in verjetno ne le tam). So resnični dogodki navdih za ta roman? Je res tako hudo? Vse se zdi tako pristno, da so taki dvomi upravičeni. Po drugi strani pa sama nočem verjeti, da je res tako… Mojca Širok je v enem od intervjujev dejala, da je zgodovinsko dogajanje romana popolnoma resnično, liki pa izmišljeni. Svet ni pravljična dežela, ampak vseeno je tako zelo slabo in prežeto s hudobijo?! Več kot 300 strani romana obsega dogajanje treh dni. Če je v vas vsaj malo detektiva ali pa ste bralec, ki želi dobiti odgovore, boste knjigo težko odložili. In ko bo poglavij zmanjkalo, si boste želeli še. In tudi sama komaj čakam na nadaljevanje ali pa na nov roman izpod peresa odlične novinarke in očitno še boljše pisateljice Mojce Širok. Na naši ljubi Zemlji je polno čudovitih kotičkov, ampak kje iskati kraj, kjer morje poljubi nebo. Ali sploh obstaja? To sem se spraševala vse odkar sem bila povabljena na literarni večer, ki sem ga žal zamudila, a se mi je naslov knjige tako utrnil v spomin, da sem jo morala prebrati. Šlo je za pogovor s pisateljico, pesnico in glasbenico Nino Novak Oiseau in predstavitev njene knjige Kjer morje poljublja nebo. Takoj ko sem knjigo dobila v roke, sem vedela, da je to drugačna knjiga, ki nosi posebno zgodbo. Gre za na videz preprosto zgodbo o drugačnem okolju, načinu življenja, povezanosti in zaupanju, ki se ti zasidra v srce. Del knjige beremo Malikovo zgodbo, del pa Rosino. Modro izbrane besede nas lepo spoznajo s prebivalci otoka Gallei, njihovimi navadami in življenjem. Galleilani so popolno nasprotje današnjega človeka, ki vse preveč uporablja besede in sploh ne pozna občutkov ali pa jim ne zaupa. Spoznamo ljudi, ki za sporazumevanje ne potrebujejo veliko besed ampak je čuječe srce dovolj. Povezanost z naravo, pripadnost skupnosti in varno zavetje plemena so njihov način življenja. Čudovita zgodba je spletena predvsem na izjemni, za naše okolje in sodobno družbo skoraj nepredstavljivi povezanosti med bratom Malikom in sestro Roso. Njuna povezanost je tako močna, da traja tudi, ko nista več skupaj. Rosa čuti Malikovo prisotnost in zavetje, četudi njega ni več ob njej. Bratova ljubezen ji daje moč in zaupanje vase. Tako lahko v svetu daleč stran od domačega otoka Gallei ponovno zaživi in najde nekaj, kar ji bo mogoče zapolnilo praznino. Praznino, ki daje vtis večnega trpljenja in izgubljenosti v tujem svetu, a srce hrepeni po njeni zapolnitvi. Vsa čustva in dogodki ostajajo v tebi še dolgo potem, ko končaš z branjem in razkrivajo nova obzorja. Celotno izkušnjo obogatijo še prelepe ilustracije. In vse skupaj je odličen paket za zgodbo, ki doseže srce, če ji to le pustiš. |
Za Drobci sreče ...... je Klara. Dekle z mnogimi drobci sreče, ki napolnjujejo moje življenje. Dobrodošli med njimi :) KONTAKT
Pišete mi lahko na elektronsko pošto ali prek facebook profila. Če ste zasledili kakšno napako (motit se je človeško, ampak vseeno si ne želimo napak, če jih lahko popravimo) ali če imate kakšno vprašanje ali predlog, kaj bi radi videli med Drobci sreče ali pa kar tako.
Vesela bom vaše pošte. Archives
January 2022
Categories
All
|